Podoben kot predhodnik, a hkrati povsem spremenjen

Seveda je to dobro, saj gre za oblikovno podobo, s katero je pred davnimi desetimi leti Juke skoraj razdvajal kupce, vsekakor pa je bil eden prvih (če ne že prvi), ki je v tem velikostnem razredu uvedel kupejevsko podobo za križance. Prav zaradi svojih avantgardnih potez je obstal na trgu tako dolgo in prepričljivo. In tudi zato so oblikovalci dobili jasno nalogo …

Evolucija je seveda tukaj pisana z veliko začetnico, zato je Juke zadržal vse oblikovne elemente, ki so ga tako jasno določali v prvi generaciji. Seveda pa je zdaj, na novi platformi dobil predvsem prepotrebne centimetre v notranjosti, kjer se je proti koncu življenjskega cikla predhodniku res poznalo, da so ga načrtovali pred več kot desetimi leti. Seveda se to najbolj pozna na zadnjih sedežih, kjer deset dodatnih centimetrov medosne razdalje dela čudeže, hkrati pa je tudi za odrasle še vedno dovolj prostora za glave. Tudi prtljažni litri (422) so zdaj res spodobni.

Spredaj je ravno tako občutno več prostora, zračnosti, čeprav je tisti občutek kupejevske, skoraj športne utesnjenosti še vedno prisoten zaradi osrednjega grebena, delno tudi zaradi športnih sedežev z integriranim vzglavnikom. Volanski obroč je znan iz drugih Nissanov (tokrat na srečo res odlično nastavljiv), osrednji zaslon pregleden, pod njim še vedno klasična stikala klimatske naprave … Digitalizacija ga še ni povsem zaobjela, kar je videti tudi na pregledni instrumentni plošči, ki ima digitaliziran le osrednji del, kjer se voznik lahko sprehaja med meniji, večina preostalih podatkov je na osrednjem za dotik občutljivem zaslonu.

O mehaniki je sicer že kar nekaj znanega, vsekakor pa je kombinacija DCT menjalnika (dvosklopčnega) in litrskega trivaljnika (ki je na žalost edini v ponudbi), dobro uspela. Seveda pa je pri vsem tem treba vedeti, da trivaljnik poganja dobrih 1,3 tone, DCT-menjalnik pa mu vzame še nekaj malega ostrine. Torej od navidezne dinamike, ki jo komunicira zabavno-živahno zunanjost, ne ostane dosti.

Za več odločnosti je na voljo še športni program (sicer so trije - Eco, Standard, Sport), ampak več iskrivosti je potem opazne le pri manjših hitrostih. In njegova neodločnost (tudi ob ročnem prestavljanju) me ni toliko motila, kot nadležno cukanje pri speljevanju. Kot bi sklopka potrebovala določeno število vrtljajev, da zagrabi, ko pa zagrabi, to stori sunkovito. Seveda je vse v redu, ko se Juke premakne, takrat je lahko celo zabavno hiter … ampak nič več.

Škoda, ko pa podvozje dovoljuje precej več od tega. Sploh v opremi Tekna, kjer Juku dodajo še 19-palčna platišča s pnevmatikami (225/45 R19). Da se mu podajo, bo že držalo, oprijema je tudi več kot dovolj, natančnosti tudi, saj so boki čvrsti. Kar ima precej negativen učinek na uničenem mestnem asfaltu, saj čvrstost podvozja še dodatno izpostavi in blaženje je na svojih skrajnih mejah. Nasvet – ostanite na 17-palčnih, pa z lego ne bo čisto nič narobe, vsakdanjega udobja pa bo neprimerno več.