Kratek test: Nissan Juke 1.6 16V Acenta

In po ceni je tisti Juke spadal čisto na vrh cenovne lestvice Jukov. Tale, po drugi strani, spada skoraj povsem na dno, pod njim je le še popolnoma osnovni 1.6 16V Visia. In to se Juku tudi pozna – a ne tam, kjer bi si mislili.

Le osnovna oprema

Oprema, recimo, je popolnoma zadostna. Tako in tako vanjo spadajo samodejna klimatizacija, sistem za prostoročno telefoniranje Bluetooth, upravljanje avdio sistema z gumbi na volanu (oblečenem v usnje), tempomat ... Vse skupaj za dobrih 16 tisočakov. Ne, previsoke cene ali prerevne opreme Juku ne moremo očitati (prej nasprotno).

Tudi to, da ima Juke za ta denar 'le' prednji pogon, ni nič narobe. Navsezadnje imajo vsi Juki, razen tistega, ki smo ga najprej preizkusili, pogon le na prednji kolesi. Res zna biti malce komično, ko se z avtomobilom takšnega videza človek zatakne v 20 centimetrih snega na parkirišču (ne, to se nam ni zgodilo, bi se pa lahko), a bistvo Juka je v videzu, višjem sedenju in celotnem počutju. In tu tudi ta 'poceni' različica ne razočara. Je (razen pri tistem, kar bomo zapisali v nadaljevanju) popolnoma dorasel svoji nalogi: biti (kot je v prvem testu zapisal Vinko) »dnevno uporaben, a hkrati zabaven avtomobil«.

Ni za velikane

In kje je tisti del Juka, ki odstopa od sicer dobrega vtisa? Deloma to lahko zapišemo za položaj za volanom (če ste višje rasti). Volan ni nastavljiv po globini (temveč le po višini), vzdolžnega pomika sedeža nazaj prehitro zmanjka in razdalje med volanom, stopalkami in prestavno ročico so nekoliko nerodno odmerjene, zato se je treba za udoben položaj za volanom precej potruditi, včasih pa preprosto malce potrpeti. No, vsaj sopotniki nimajo razloga za pritožbe – prostora je glede na Jukove zunanje mere dovolj, prtljažnik je sprejemljivo velik in z namestitvijo otroških varnostnih sedežev (Isofix) ne bo težav.

Samodejna klimatizacija se v hladnih, vlažnih dneh s svojim delom spopade premalo odločno (zato se Juke lahko zarosi), potovalni računalnik pa upravljate tako, da se skozi ali okoli volanskega obroča stegujete do gumba pri merilnikih – nepriročno in načeloma tudi nevarno.

Naš nasvet: Izberite dizla ali CVT!

In največji minus: petstopenjski menjalnik. Pustimo ob strani to, da želi biti športno kratek in natančen (in zato daje precej grob občutek, pa prav hiter tudi ni), njegova največja težava je, da je le petstopenjski – in zato je pri avtocestnih hitrostih motornih vrtljajev (sicer popolnoma dovolj zmogljivega 1,6-litrskega bencinskega motorja s 117 'konji' in zadostno prožnostjo) odločno preveč. Voziti se nekaj sto kilometrov s pet in več tisočaki vrtljajev ni prijazno ne do ušes ne do denarnice.

In dokler nissanovci za ta motor ne bodo segli na polico s šeststopenjskimi menjalniki, vam lahko svetujemo le dve rešitvi: doplačajte tisočaka in pol za samodejni CVT (slabša rešitev, 1.500 evrov) ali pa posezite po enako opremljenem Juku z dizlom v nosu. Ta je sicer za dobra dva tisočaka dražji, a šeststopenjski menjalnik in dizelski motor bi morala to razliko hitro zmanjšati, nekaj pa je vredno tudi udobje, kajne?

bese­di­lo: Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič