Kratek test: Nissan Murano 2.5 dCi Premium

Da, dolgo smo ga čakali, čeprav so bile želje evropskih kupcev po dizelskem motorju precej glasne že ob prihodu na trg, davnega 2004. Nissan je z avtomobilom, značilnim za ameriški trg, le malce potipal po evropskih tleh in odziv je bil dokaj spodbuden. Razumljivo, ne želijo si vsi premium SUV-a, ki bi se bahal le z značkami najdražjih znamk na trgu.

Zadeva okoli izbire motorja je bila še bolj nejasna, saj Nissan v svoji zbirki znanja in izumov že ima primeren motor, ki ga vgrajujejo v nekatere druge modele.

In prav to so kasneje storili. Po vzoru Navare, X-Traila in Pathfinderja so tudi Murana opremili z 2,5-litrskim turbodizelskim motorjem, ki razvije 140 kW moči.

Novi motor pa ni edina vaba na Nissanovem trnku. Poskrbljeno je tudi za osveženo podobo, predvsem prednjega konca. Odpravljen je sindrom 'žabjega' videza, saj ima Murano po novem precej bolj dominanten videz. Po hitrem preletu z očmi takoj opazimo večje odprtine za dovod zraka (sploh pod odbijačem), nove meglenke ter novo, s kromom obogateno prednjo masko. Stajliš, bi rekli kreativni in modni guruji.

Najbolj poudarjena dobra lastnost prejš­njega Murana je bilo udobje. In glede tega nissanovcem ni bilo treba kaj prida postoriti, da bi tudi novi Murano dosegal vrhunske ocene. Podvozje je naravnano tako, kot bi skopirali nastavitve arabske leteče preproge. Kratke neravnine, dolge neravnine – podvozje vse odlično ublaži. Res pa boste čutili precejšnje nagibanje karoserije, ko se boste zapodili v prvi ovinek.

Ne gre pozabiti še ene razlike v primerjavi s prejšnjim Muranom. Pri prenosu moči z motorja na kolesa pri novem Muranu namreč sodeluje klasični samodejni menjalnik, in ne več neskončnostopenjski CVT-menjalnik. Po našem mnenju so se inženirji pravilno odločili. Menjalnik pretika gladko in v nasprotju s CVT-jem ne drži motorja stalno pri visokih vrtljajih. Bencinarja bi še poslušali blizu rdečega polja, pri dizlu pa utegne trpeti sluh.

Največji aduti notranjosti so zagotovo njena svetlost, izbira materialov in cel kup opreme, ki vozniku lajša bivanje v avtu. Vsega res ne gre naštevati, zato naj na kratko naštejem le najbolj perverzne kose opreme: gretje zadnjih sedežev, avdio-navigacijski sistem s trdim diskom velikosti 30 GB, ozvočenje BOSE, biksenonski žarometi, kamera za vzvratno vož­njo itd. Poudarili bi nekoliko nerodno postavljen gumb za zagon motorja, saj je blizu tipk za upravljanje navigacijskega sistema. Zadeva ne bi bila omembe vred­na, če gumb ne bi deloval (beri: ugašal avtomobila) tudi med samo vožnjo.

Sistem zlaganja zadnje klopi je tako preprost in dober, da bi bilo treba razmisliti o uzakonitvi take rešitve v vseh avtomobilih. Potem ko potegnemo ročico, za podiranje poskrbi gravitacija, pri dvigu sedežev pa nas muk odreši električno gnan sistem. To je vsa znanost. Če bi rolo prt­ljažnika deloval samodejno ob odpiranju vrat, bi zahtevali preveč? Mmm … niti ne v tem avtomobilskem razredu. Glede na to, kako se interesi po svetu spreminjajo, nas zanima, kaj bi se zgodilo, če bi takega Murana, torej dizelskega, zdaj poslali na ameriška tla. Bi ga Američani prezrli? Dvomimo.

Saša Kapetanovič, foto: Saša Kapetanovič