Kratek test: Peugeot 208 1.2 VTi Allure

Novi Peugeot 208 je v primerjavi s predhodnikom manjši za dobrih osem centimetrov v dolžino. Tudi vstopni modeli so opremljeni z manj zmogljivimi motorji, saj je pri Dvestoosmici mogoče dobiti bencinski trivaljnik, ki ga poznamo iz manjše Stosedmice, a vse to ne pomeni, da so šli pri Peugeotu korak nazaj v ponudbi.

Na oblikovalskem področju so se odločili za drugačen pristop. Agresivne poteze je zamenjala eleganca, ostre robove pa elegantni zaključki s kromiranimi letvicami. Že na prvi pogled 208 deluje ožji avtomobil, čeprav številke ne kažejo tega.

V notranjosti je avtomobil za nekaj razredov boljši od predhodnika. Že po vonju je zaznati, da so v njem kakovostnejši materiali. Lepe, umirjene barvne kombinacije ter lično zaobljena armatura so tisto, kar najprej pritegne oko, opaziti pa je tudi precej manj nametanih stikal, saj je množica teh 'izginila' v sedempalčni zaslon sredi armaturke.

Veliko polemik smo že slišali zaradi vozniškega položaja izvoli-volan-v-naročje. Majhen volan, ki seže daleč k vozniku ter precej nizko, je namreč tam zato, da lahko na števce zdaj gledamo prek volanskega obroča. Jasno, vsak se bo tega položaja prej ali slej navadil. Moški verjetno malce težje, saj majhne in stisnjene stopalke, v kombinaciji z zelo majhnim volanskim obročem, dajejo občutek, kot da gre za položaj iz igralnega avtomata.

Na splošno je prostora v notranjosti precej več kot v predhodniku. Tudi zadaj se sedi dokaj prijetno, prostora za kolena je dovolj. Ker tokratni testiranec (v nasprotju z Dvestoosmico iz prvega testa) ni imel velikega strešnega okna, je bilo tudi precej več prostora nad glavo.

Zaradi shujševalne kure (avtomobil je več kot 120 kilogramov lažji od predhodnika) 1,2-litrski motor nekoliko lažje opravlja vsakdanje premike. Edina slaba stran tega strojčka je prvih 1.500 vrtljajev nad prostim tekom, ko je avtomobil skoraj neodziven. Nato se zbudi in kot pridna mravljica služi svojemu namenu. Seveda nima dirkaškega poslanstva, ampak v partnerstvu z dobro izračunanim petstopenjskim ročnim menjalnikom opravlja večino potreb dovolj solidno. Na avtocesti, kjer so vrtljaji precej visoki, utegne biti nekaj hrupa in tudi poraba je večja, kot bi si želeli. Ta se pri 130 km/h in 3.500 vrtljajih na minuto giblje okoli sedmih litrov.

Zmanjšanje mase ima pozitiven učinek tudi na druge vidike, povezane z vožnjo. Ta je lahko precej prijetna po mestnih labirintih, kadar pa nas majhen volan premami z dirkaškimi občutki, se Dvestoosmica v dinamičnem načinu vožnje odzove dobro, natančnost volanskega sistema pa te hitro pripravi do tega, da skozi bankine skrajšaš ovinke.

Peugeot se je pri ustvarjanju nove Dvestoosmice lotil novih smernic. Očitno je, da je pri razvoju sodelovalo precej žensk, saj je vse v notranjosti lično pospravljeno in urejeno, poleg tega so si po svoje prilagodile vozniški položaj. Fantje pa so poskrbeli, da se avtomobil lepo pelje.

Tekst: Saša Kapetanovič