Kratek test: Renault Grand Espace dCi 175 BVA Initial

Štiri generacije kasneje in po 1,2 milijona prodanih Espaceih (in Grand Espaceih) je jasno, da so imeli pri Renaultu (mimogrede: le malo je manjkalo, pa bi Espacea namesto Renaulta lansirala Peugeot ali Citroën) prav.

Četrto generacijo Espacea poznamo že od leta 2003, torej že lepih osem let. Dolgo, lahko bi rekli, da počasi že predolgo. Druga in tretja generacija, recimo, sta bili na trgu le po šest let. A dolge življenjske dobe imajo tudi svoje prednosti: tehnika je preizkušena, oprema vedno bolj bogata, cene (običajno) vedno bolj ugodne. Ne verjamete?

Povejmo takole: testni Grand Espace s 175-'konjskim' dvolitrskim turbodizlom, menjalniško avtomatiko in sedmimi sedeži ima na seznamu serijske opreme stekleno streho, avdiosistem Arkamys 3D, navigacijsko napravo (Renaultove navigacije je zdaj zamenjala oprema znamke TomTom), dnevne luči LED, biksenonske žaromete, regulator in omejevalnik hitrosti, samodejno klimatizacijo z ločenim uravnavanjem z zadnjim delom vozila (torej tripodročna), pametni ključ, tipalo za dež, vgrajene senčnike zadaj in usnjeno oblazinjenje. Doplačila? En dodatni sedež (da jih je skupaj šest, po dva v vsaki vrsti, kar je za udobje najboljša rešitev). Vse skupaj za malenkost nad 40 tisočakov (akcijska cena, ki je veljala v začetku avgusta). Pri takšnih številkah se sicer ne spodobi zapisati poceni, vsekakor pa je cena več kot ugodna. Vsaj na papirju.

Pa v praksi? Da je Grand Espace prostoren in uporaben, ne gre zanikati. Sedeže je mogoče poljubno prestavljati naprej in nazaj, po dva ali tri v vrsto (v drugi vrsti), jih odstraniti ali samo zložiti. Vse skupaj je (resnično) mogoče opraviti z eno roko. En sam poteg sedež odstrani in izvleče, namestite ga tako, da ga preprosto porinete v tirnice, kjer želite. Preprosteje ne gre, ob tem pa velja pripomniti, da sedeži niso pretežki.

Sedenje? Dovolj udobno, bi se lahko glasila kratka ocena. Nič ne bi bilo narobe, če bi bili sedalni deli sedežev (zlasti v drugi in tretji vrsti) malo dlje od tal, a šest potnikov se bo zlahka podalo na daljšo pot, tudi z nekaj prtljage. Tudi smuči se da namestiti med sedeže, čeprav to zaradi varnosti odsvetujemo.

Podvozje je, to je seveda pričakovano, naravnano predvsem na udobje (kljub 17-palčnim platiščem). Zato se Espace tudi na slabših cestah pelje dovolj mirno, na avtocesti je stabilen, med ovinki pa se seveda rad nagiba, precej posreden in lahek volan pa seveda ni naklonjen vozniškim užitkom. Če hočete športnega enoprostorca, se bo treba ozreti k prodajnim salonom konkurence. Če iščete udobje, je Espace dobra izbira. Malce se mu sicer poznajo leta (ja, v tem razredu najdete tudi avtomobile z bolj togo karoserijo, ki so v notranjosti manj hrupni in se vanje na notranje dele prenese manj občasnih vibracij), a ne toliko, da bi to resno zmotilo.

Tudi hrupa je dovolj malo, samodejni menjalnik pa dobro zamaskira dejstvo, da je dvolitrski turbodizel s svojimi 127 kilovati oziroma 175 'konji' precej 'navit' in da je temu primerno astmatičen v najnižjih vrtljajih (v najnižjih vrtljajih se včasih strese kot moker pes in nadstrešek nad sredinsko nameščenimi merilniki zna tako zatrepetati, da je to opazno tudi v zadnji sedežni vrsti). Menjalniška avtomatika sicer ni biser hitrosti, je pa dovolj uglajena, da lahko na celoten pogonski sklop preprosto pozabite. Vi dolivate gorivo (in dobrih 10 litrov za 100 prevoženih kilometrov pri takem avtomobilu ni veliko), Espace pa je vedno dovolj zmogljiv, da ste v prometu lahko med hitrejšimi – tudi na avtocesti.

Veliko plusov torej, a ostaja dejstvo, da je Espace (oziroma Grand Espace) vendarle že precej ostarel. Ali ugodna cena odtehta to dejstvo (in vse majhne podrobnosti, ki jih leta prinesejo s sabo), pa je odvisno od tega, ali bolj cenite ugodno ceno ali tehnično popolnost.

bese­di­lo: Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič