Kratek test: Renault Laguna Grandtour 2.0 dCi (127 kW) BVA Bose&Design

Pohvalijo ga tudi ljubitelji nemških avtomobilov

Avtomobil je uspešen in dobro opravlja svoje poslanstvo takrat, ko zna prepričati nasprotnike lastne blagovne znamke, obenem pa ne odbija njenih ljubiteljev. Verjeli ali ne, ne eno ne drugo v avtomobilizmu še zdaleč ni pravilo. A Laguna je prav takšna: ne le da zvečine ohranja zveste stranke, tudi marsikdo, ki zna pohvaliti le nemce, jo spoštuje. Le sesti mora vanjo in jo zapeljati.

Ja, ta generacija Lagune je zdaj že lepo v letih in tudi nedavni obisk v kozmetičnem salonu ni naredil drugega avtomobila. Kar pa še ne pomeni, da oblikovno izstopa kot neki duh preteklosti. Prej nasprotno, prav noro lepa morda res ni (a kakor za koga), se pa zdi zgleden dizajnerski izdelek v svojem času.

Ker pravim: veliki nenemški avtomobili dandanašnji že v startu apriori ne zbujajo zanimanja. Po navadi tudi ni dovolj, če nemški ADAC objavi, da je avtomobil zanesljiv bolj kot kaka nemška stvaritev. Škoda. Laguna je namreč avtomobil, vreden razmisleka in preskusa.

Pri njej pravzaprav od vsega malce bega razkorak: medtem ko se v njej ne sedi prav nič športno (visoko postavljen sedež!), je njeno upravljanje športnejše kot pri marsikaterem avtomobilu z več šport­ne zgodovine in več splošnega imidža na hrbtu. Tudi če Laguna nima volana, ki bi upravljal vsa štiri kolesa.

Notranjost je tehnično dobro zasnovana

Toda začnimo na začetku. Odprta vrata vabijo v prostor, ki podobno kot zunanjost morda ni kandidat za nagrado industrijskega oblikovanja leta, je pa zagotovo prepričljiv že na prvi pogled. Tudi pozneje po daljšem druženju z njo ni nič drugače: notranjost je tehnično dobro zasnovana, tudi kakovostno izdelana in daje vtis trdnosti ter čvrstosti, obenem pa tudi nekoliko privzdignjenega prestiža, kar je za avtomobile te velikosti pomembna reč. Na spoje med deli ni brez pripomb, gibljivi deli so brezhibni, materiali se zdijo nadpovprečni, no, sploh če je znotraj tudi precej usnja, in tudi majhni deli, kot so gumbi, pri uporabi ne povzročajo kakih zapletov. V bifeju bi rekli: »Vse špila.« In to je veliko. Ko se iz nje presedeš v Latitude, se vprašaš, ali ima ta sploh smisel na tem delu sveta ali ga je treba jemati kot neko povsem drugo zgodbo, da ga osmisliš.

Toda da ne boste mislili, da je Laguna brezhibno popolna! Poglejte, če med vožnjo pijete (denimo vodo), boste pijačo težko kam odložili. Prostor za plas­tenko tam sicer je, a je en sam, pa še ta pred zračno režo. Najbrž si tudi v hladnih dneh ne želite piti mlačne vode? Drugače odlagalna mesta kar nekako zadovoljijo, čeravno jih ne bi izpostavili kot tisto boljše. Prav veliko jih ni, tista, ki so, so dobra in uporabna. Dobra in še več kot to pa je klimatska naprava, ki je hitra in učinkovita (kljub črni karoseriji in soncu!), zlasti (in znova) pohvalna je možnost treh stopenj intenzivnosti vzpostavljanja nastav­ljene klime: zmerno, normalno in hitro.

Zadeva je za zgled marsikomu, no, pravzaprav vsem, saj je uporabna in v tem trenutku (ter v takšni izvedbi) še vedno edinstvena. Na neki način presenetita tudi zunanji ogledali, ki sta na prvi pogled (pre)majhni, a se izkaže, da je vidno polje v njiju povsem dovolj veliko za varno vožnjo v obe smeri. Morda še na kratko o glasbi. Laguna ima odličen sistem Bose z izmenjevalnikom (6) zgoščenk ter s priključkoma USB ter AUX. Kdor rad posluša dober vokal, bo dobil solzne oči, tudi visoki toni so odlični in zelo resnični, ljubitelji hiphopa in podobni pa tako ali tako ne kupujejo Lagune Bose.

Praktična kombilimuzina

Laguna je, vemo, kombilimuzina, torej s petimi vrati na zadku. Morda res nič kaj prestižna zadeva po nekem nenapisanem (in dvomljivo smotrnem) pravilu, a zato nadvse praktična. Lahek dostop in možnost poštenega povečanja prtljažnika po tretjini. Sedalni del se ne zlaga, naslonjali pa lahko prožimo klasično ali od zadaj z vzvodom. Tam sta še dve kljukici za vrečke, (le) ena lučka in 12-voltna vtičnica. Prav veliko več človek v praksi niti ne potrebuje.

Še pogonski del. Motor je že večkrat prepričal in njegovih 175 'konj' je za tako velik oziroma težak avtomobil povsem dovolj, se pa v tej Laguni kar malo izgublja. 'Kriv' je menjalnik, s katerim pri Renaultu nimajo tako srečne roke, kot bi jo lahko imeli. Ne, z njim ni nič posebno narobe, le vse drugo je opazno boljše. Je le soliden, malce moti to, da ima le en program (torej nič 'zima' ali 'sport'), pa tudi pameten (priučljiv) ni, oziroma če je, tega ne pokaže v zadostni meri.

Od vseh dodatkov ima le možnost ročnega pretikanja (z ročico), vendar so tudi ti gibi dokaj trdi pa nič športni. Prav tako ne bo šla v anale njegova hitrost pretikanja, zato je izjava o 'izgubljanju' motorja zdaj zagotovo razumljiva. Rdeče polje se začne pri 4.200 vrtljajih v minuti, a nadzorna elektronika pri pohojenem plinu in v ročnem načinu pretikanja pusti motor vrteti se tudi do 4.500 vrtljajev v minuti. V visokih vrtljajih se že pojavi trušč, nekako neustrezen ­siceršnjemu dobremu splošnemu vtisu privzdignjenega prestiža tega avtomobila.

Poraba goriva?

Menjalnik ima šest prestav in potovalni računalnik prikazuje naslednje vrednosti porabe v zadnji prestavi: pri 100 kilomet­rih na uro 5,2, pri 130 7,3 in pri 160 9,3 litra plinskega olja na 100 kilometrov. Za to kombinacijo 'konj', menjalnika, teže in aerodinamike povsem spodobne številke,­ naša testna poraba (9,3) pa prav tako. In pri poglavju mehanike se še enkrat vrnimo k volanu – ta namreč daje odličen povrat­ni občutek dogajanja pod kolesi in je v vseh točkah vrednotenja nemoteče športen, povsem enako pa velja tudi za lego na cesti. Zdi se zelo zanesljiva in voznik dobro čuti vozilo. Ob tem se zdi, da je nagibanja karoserije v ovinkih precej, a je to v veliki meri le posledica pričakovanj šport­nega volana in lege zapeljanega voznika.

In to je na kratko to: prepričljiv, zelo prepričljiv avtomobil, ki bi si zaslužil več pozornosti.

bese­di­lo: Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič