Kratek test: Renault Twingo 1.6 16V R.S.

Danes je Mini velik, tako da je kar smešno, da se mu reče Mini. Poglejte, na primer, Twinga. In med Twingi poglejte, na primer, Twinga R.S. Danes je na trgu kar nekaj tako majhnih avtomobilov, a nobenega tako hitrega. Kar seveda pomeni: če hočete (tako) majhnega in (tako) hitrega, ni veliko izbire.

Pri Renaultu se še vedno držijo načela, da v svoje športne avtomobile vgrajujejo atmosferske motorje, torej brez prisilnega (turbo) polnjenja. In takšne – športne – motorje znajo pri Renaultu narediti zelo dobro.

Okej, brez turba je malce bolj 'občutljiv' za cestne vzpone in hladen kratek čas rad cuka, če ga silite v delovanje pri (pre)nizkih vrtljajih, a to traja okoli tretjino minute. Hitro ujame svoj ritem delovanja in odtlej je odličen: navor in moč počasi, a lepo enakomerno naraščata proti najvišjim vrtljajem. Pa ne le do rdečega polja na merilniku vrtljajev (6.500), ampak vse do prekinjevalnika pri 7.000 vrtljajih v minuti. Da se pri srednjih in visokih vrtljajih vede tako, je že skoraj prastara šola, da pa je ugleden tudi pri nizkih, je rezultat nove šole.

Naraščanje zmogljivosti teče od le malce nad prostim tekom pa vse do 7.000 vrtljajev linearno, zvezno, brez cukanja in podobnih neprijetnosti, skratka tako, kot je všeč večini voznikov. Le glasnost v notranjosti opazno narašča nad 3.000 vrtljaji v minuti, a to že ni več znanost o motorju, ampak znanost o zvočni izolaciji. A tistim, ki imajo radi športne občutke v celem paketu, za to verjetno ni preveč mar.

Motor se tudi v peti (zadnji!) prestavi zlahka zavrti prek 6.000 vrtljajev v minuti, kar pomeni dvoje: da je menjalnik nekoliko kratko izračunan in – spet – da je motor dober. Še ena prestava v menjalniku bi bila dobrodošla – zaradi nižjih vrtljajev pri večjih hitrostih in posledično zaradi (ugodnejše) porabe goriva ter zaradi manjšega trušča pri avtocestnih hitrostih. A število prestav je tu povsem zavestna Renaultova odločitev, medtem ko menjalniku bolj očitamo nedoločen občutek vklopa prestave in občasno zatikanje pri prestavljanju.

Nekoliko povečana žeja motorja pa je posledica le petih prestav; potovalni računalnik pravi, da motor v peti prestavi popije pri 60 kilometrih na uro 5,5, pri 100 6,7, pri 130 8,4 in pri 160 11,8 litra na 100 kilometrov. To so številke, zaradi katerih bi kazalo resno razmisliti o šestih prestavah.

A na užitke v vožnji to ne vpliva. Takšnega Twinga je prijetno športno voziti, saj je občutek nadzora zelo dober (športno trde stopalke in volanski sistem), lepo tudi sledi vsem ukazom voznika (volan, plin ...) in ni treba posebej izpostavljati, da pokaže največje prednosti v primerjavi z večjimi športniki v ostrih ovinkih.

Pri tem ne bi bilo slabo, če bi si dovolil izklopiti stabilizacijski sistem, prav nič pa ne bi bilo narobe tudi, če bi bil opremljen z merilnikom temperature hladilne tekočine. Je pač športen avtomobil. Volanski obroč je zelo dober za oprijem, lahko pa bi bil za kak centimeter manjšega premera in kako stopinjo bolj pokonci nameščen.

S športnega zornega kota pa nimamo pripomb k sedežema, ki z bočnimi oporami dobro držita telo v ovinkih, še zlasti ker sta usnjena le na robovih, v sredini pa je tkanina, ki dodatno pomaga držati telo pri miru.

Takšen Twingo tudi ne ostaja neopažen. Velika kolesa s čednimi platišči naredijo večino dela zunaj (čeravno se zdijo gume za ta platišča preozke, s tem pa so robovi platišč občutljivi za pločnike ...), znotraj pa, kot rečeno, športni sedeža ter volanski obroč, za katerim je postavljen merilnik vrtljajev, ki ga v običajnih Twingih, kot vemo, ni.

Takšen Twingo R.S. igra danes podobno vlogo, kot jo je famozni Mini grškega Britanca Alexandra Arnolda Constantina Issigonisa od daljnega leta 1948 pa skoraj vse do preloma tisočletja. Od Twinga R.S. seveda takšne kariere ne moremo pričakovati, a to je težava današnjih časov, in ne Twinga oziroma Renaulta.

Lahko bi tudi rekli: Twingo R.S. je Mini Cooper današnjega časa.

Tekst: Vinko Kernc