Kratek test: Renault Wind TCE 100 Chic

Imenovati Winda za cestnega razbojnika je malce perverzno, saj je videti tako nedolžno, da bi ga verjetno radodaren očka svoji hčerki takoj kupil za uspešno opravljeno maturo. A v tem na videz nedolžnem dvosedu se skriva dvojna narava. In za razgrajanje poskrbijo motorji. No, pravzaprav dva.

V Avto magazinu številka 17. prejšnjega letnika smo opisovali, kako dobro 'sede' 1,6-litrski atmosferski motor v ta žepni Renaultov kupe-kabriolet. Seveda je po vseh podatkih motor iz Twinga RS primernejši za dinamične voznike, saj je za dobro tretjino močnejši. Vendar je treba podrobneje pogledati številke v razpredelnici tehničnih podatkov, da ugotovite pravo naravo šibkejšega, 1,2-litrskega prisilno gnanega motorja. Pokukajte k navoru. Še natančneje: k navoru in vrtljajem, saj doseže vrh 145 Nm pri 3.000 vrtljajih.

Ljubitelji tehničnih podatkov bi takoj rekli, da ima močnejši atmosferski motor okroglih 15 njutonmetrov več navora, kar nedvomno drži. Vendar pa se to zgodi pri 1.400 vrtljajih več – in to se občuti! Zato dobiš pri šibkejšem bratu pri polnem plinu tisti varljivi električni impulz iz hrbtenice v čutni del možganov, zaradi katerega misliš, da je sunka več ali pa vsaj toliko kot pri preoblečenem RS-u. Pa ga ni, a to še ne pomeni, da je zato manj razgrajaški.

Navor že iz kletnih prostorov poskrbi, da se motor takoj odzove na stopalko za plin, čeprav za začetni premik zahteva malce več plina. Ker smo imeli Winda na testu sredi zime, ko nas je narava bogato obdarila s snegom, smo poveznili streho in preizkusili vse prednosti žepnega kupeja. Ne bomo tajili, snega smo se razveselili kot majhni otroci, čeprav je Wind že pred našim testom nekje na poti očitno izgubil vse plastične pokrove na jeklenih platiščih.

Ah, kaj bi s to plastiko, čeprav smo se pri fotografiranju prav nemarno zgražali. Na snegu so namreč prišle do izraza vse tiste lastnosti, ki jih s svojo zasnovo radodarno ponuja Wind. Igrivo podvozje kar prosi, da v celoti zaposliš turbopuhalo, ki odločno desno nogo vedno nagradi z veseljem do vrtenja v visoke vrtljaje. Dovolj natančen električno krmiljen servovolan in kratki prenosi v menjalniku so poskrbeli za tisti prelep občutek, da sediš v žepni raketi, in nedolžno drsenje skozi ovinke je postalo prej navada kot ponesrečen poskus posnemanja Jeana Ragnottija.

Hej, res je bilo lepo, in 100 iskrih je povsem dovolj za vožnjo kar tako, kar so očitno spoznali že moji predhodniki, saj je testni Wind že kazal prve znake utrujenosti materiala. Medtem ko lahko pokanje iz podvozja pripišemo mulcem, ki so bili za volanom očitno še bolj neusmiljeni kot mi, pa tiste solzice na notranji strani bočnega stekla v avtopralnici ne oprostimo. Bomo pa znova pohvalili način zlaganja strehe, saj ostane prtljažnika kar za 270 litrov – ne glede na stanje nad vašo glavo, ki se spremeni v 12 sekundah.

Športno naravo, vključno s školjkastimi sedeži in presenetljivo dobrim položajem za volanom, seveda kvarita prekratka peta prestava pri avtocestni vožnji in poraba goriva pri dinamični vožnji. Če bi bili nežnejši z desno nogo, bi poraba verjetno občutno padla, vendar potem res ne bi potrebovali tistega polžka ob dovodu goriva, kajne?

Zato še enkrat opozorilo iz uvoda: bojte se malega, saj količina mišic ni vedno edini merodajni podatek.

Aljoša Mrak, foto: Aleš Pavletič