Kaj dela Suzukija S-Cross vse večjega posebneža med križanci?

Danes so si v avtomobilski krajini avti pogosto (preveč) podobni. Povezovanja v koncerne v praksi pomenijo, da je neko delovno okolje v več izbranih avtomobilih pod črto zelo podobno, če ne že kar – enako. Suzuki S-Cross, nekdaj znan pod imenom SX-4, pa gre na drugi strani po obratni poti. Iz skupnega projekta s Fiatom Sedici se je že davno osamosvojil in sedaj na trgu nastopa kot samostojen model.

A ne le samostojen, pač pa tudi samosvoj. Pri Suzukiju namreč najnovejšo generacijo križanca označujejo kot novo, v resnici pa gre le za temeljito prenovljeno obstoječo generacijo, saj so mu novo podobo ustvarili na obstoječi platformi druge generacije, zaradi česar je o povsem novem avtomobilu pravzaprav težko govoriti.

Preberite še: Suzuki S-Cross: Heroj na vseh podlagah - Avto magazin TV

No, na pogled S-Cross tega ne kaže, saj se navkljub enakim meram zdi še nekoliko večji kot doslej. Temu verjetno botruje tudi pokončen sprednji del z veliko masko hladilnika in kromirano letvico, ki povezuje LED žaromete ter mu tako daje še nekaj več prestiža. Eno je gotovo: S-Cross je po popolni preobrazbi videti precej bolje, predvsem pa sodobno. Hkrati po zaslugi zaščitnih plastik karoserije in 17-palčnih platišč, na katerih so zato nameščene višje pnevmatike, deluje kot pravo terensko vozilo. To pa ne nazadnje od njega pričakujejo tudi kupci, saj se jih za štirikolesni pogon odloči še večji delež kot pri Vitari.

Ob dejstvu, da je platforma avtomobila enaka kot pri predhodniku, s katerim sem se srečal lansko poletje, pod pokrovom takratnega testnega avtomobila pa je bil še enak pogonski sklop, sem nekako vedel, kaj lahko pričakujem na cesti. Vožnja z S-Crossom je vselej umirjena, hitrih in odločnih reakcij pa nikar ne pričakujte. Slabih 130 »konjev« pač ni sposobnih čudežev (s 1.195 kilogrami je sicer med lažjimi, se je pa vendarle za 70 kilogramov »poredil«), bo pa to dovolj za premagovanje nežnejših brezpotij in zaledenelih kolovozov, predvsem zaradi prožnosti motorja.

Štirikolesni pogon namreč dobro in hitro razporeja moč ter navor, zaradi česar tudi s serijskimi pnevmatikami na gozdni cesti nisem imel občutka, da bi trpel oprijem – niti na poledeneli blatni podlagi in ob vključenem programu za zimsko vožnjo. Terenski vožnji je namenjeno tudi mehko nastavljeno vzmetenje, kljub temu pa ne smem trditi, da sem imel med vožnjo skozi ovinke občutek, da sedim na čolnu sredi valovitega morja.

Nagibanje v zavojih je torej povsem znotraj meja sprejemljivega in pričakovanega. S-Cross je sicer opremljen s programom za športno vožnjo, priznam pa, da med njegovo uporabo nisem opazil večjih razlik v primerjavi z običajnim voznim programom.

Nekaj slabosti pa S-Cross pokaže na avtocesti. Ne ravno aerodinamična oblika namreč pri višjih hitrostih povzroča precej hrupa v kabini, le pogojno uporabni pa so tudi asistenčni sistemi. Tako recimo sistem za nenamerno menjavo voznih pasov aktivira zvočni alarm, še preden sem brez uporabe smernika zapeljal na sosednji pas, aktivni tempomat pa tudi v primeru najmanjše nastavljene varnostne razdalje do vozila spredaj še vedno reagira panično zgodaj, ko je avtomobil vsaj nekaj 10 metrov stran od počasnejšega vozila. Večji del časa, še zlasti ob gostem prometu sem tako tempomat raje izključil.

Precej domače pa sem se v S-Crossu počutil tudi v notranjosti. Suzuki je namreč še vedno precej samostojna znamka, ki hkrati dobro pozna želje svojih kupcev. Tudi zato se verjetno niso ukvarjali s prekomerno digitalizacijo, pač pa so kabino pustili bolj ali manj analogno. Na novo zasnovana instrumentna plošča tako ponuja le majhen barvni zaslon potovalnega računalnika, armaturna plošča pa na drugi strani ponuja kopico klasičnih bližnjičnih stikal, ki so postavljeni logično in pregledno.

So pa zato pri Suzukiju predstavili povsem nov infozabavni sistem, ki ponuja precej bolj sodobno grafiko, boljšo odzivnost, več funkcij in enostavnejšo uporabo. Vsekakor si tozadevno zaslužijo zgolj pohvale – tako kot celotna kabina, ki je v testniku ponujala povsem soliden občutek kakovosti in udobja – tudi po zaslugi delno usnjenih sedežev v kombinaciji s tkanino, za katero se mi zdi, da je ena bolj vzdržljivih, z vidika vzdrževanja in čiščenja pa tudi manj zahtevnih.

S-Cross torej ostaja samosvoj križanec, ki ne sledi trendom konkurentov in vse hitrejši digitalizaciji. Kljub temu pa uspe vozniku ponuditi številne sodobne tehnologije, a na nevsiljiv način, kar pri Suzukiju znajo narediti.