Kratek test: Volvo V60 D5 Summum

Najprej tisto, česar smo vajeni: prostornina 2,4 litra in seveda tradicionalnih pet valjev. Zvoku smo včasih rekli dizelsko športni, zdaj lahko rečemo le še dizelski. In to (za ta razred vozil) glasen dizelski zvok, za marsikoga preglasen. Tam okoli treh tisočakov vrtljajev že kar bobneč. Konkurenca je v tem (mnogo) boljša.

Enako velja za samodejni šeststopenjski menjalnik: lahko je uglajen in neopazen ter poskrbi za dovolj majhno porabo in manj hrupa (ker elektronika poskrbi, da so motorni vrtljaji večino časa v uglajeno tihem območju pod 2.000 vrtljaji), ne zna pa biti hiter ali športen. Spet: ni slabo in za marsikoga bo dovolj, a konkurenca zna več.

Je pa treba priznati: motor zna biti sicer glasen, a to glasnost upraviči s svojimi zmogljivostmi. Moč 151 kilovatov oziroma 205 'konjev' na papirju morda ne zveni veliko, a v realnosti se izkaže, tudi na račun 420 njutonmetrov navora, ki so na voljo že od tisočaka in pol vrtljajev, da je motor več kot dorasel masi vozila. Osemsekundni pospešek do 100 kilometrov na uro in največja hitrost 230 kilometrov na uro sta le del zgodbe, precej bolj pa navduši način, na katerega avto nabira hitrost pri avtocestnih hitrostih vse proti 200 kilometrom na uro. Menjalnik sicer včasih prestavi prestavo navzdol, večinoma pa ni potrebno niti to. Drugi avtomobili preprosto začnejo zaostajati, merilnik hitrosti pa pleza in pleza.

Kljub temu je poraba več kot zadovoljiva – 9,6 litra je bila na koncu za 100 prevoženih kilometrov, čeprav je testni V60 večino kilometrov nabral v mestu in na avtocesti. Križarjenja zunaj avtoceste s hitrostmi do 100 kilometrov na uro lahko prinesejo tudi porabo pod osmimi litri.

Pravzaprav je lahko moči in navora ­hitro preveč in sprednji kolesi se kar preradi (to je pač 'bolezen' spredaj gnanih avtomobilov) zavrtita v prazno z vsemi s tem povezanimi sunki na volanu vred. Rešitev je preprosta: namesto V60 D5 A si omislite V60 D5 AWD A. Pol litra kazni pri porabi ni veliko, le tiste tri tisočake več bo treba najti.

Oznaka Summum pomeni bogato opremo (vključno z usnjem, aktivnimi biksenonskimi žarometi, parkirno pomočjo in spominom za električno nastavljiv voznikov sedež), doplačati pa bo treba za aktivni tempomat z opozorilnikom pred ­trčenjem. V nasprotju z dosedanjimi Volvovimi aktivnimi tempomati je ta sposoben avtomobil popolnoma ustaviti, pa tudi sam speljati, ko spelje avto pred vami. Tak aktivni tempomat je na voljo le v Volvih s sistemom City Safety, v drugih pa je še starejša generacija, ki se pri hitros­tih pod 30 kilometrov na uro izklopi.

Komande tempomata in omejevalnika hitrosti so seveda nameščene na volanu, enako kot gumbi za upravljanje avdiosistema. Druge funkcije avtomobila je mogoče nastavljati na sredinski konzoli, Volvovi oblikovalci in inženirji pa so poskrbeli, da je stvar logična in da ne zahteva preveč gumbov.

Za sredinsko konzolo se skriva še en odlagalni prostor (oblikovalska rešitev, ki smo jo prvič videli že pred leti ob lansiranju modelov S40 in V50), pa tudi ­sicer ima V60 dovolj odlagalnih površin za drobnarije. Sedi se dobro, sedeži so električno pomični in s tremi spominskimi mesti, bi si pa želeli nekoliko daljšega vzdolžnega pomika, saj vozniki, ki so višji od 190 centimetrov, le težko najdejo udoben položaj za volanom.

Količino prostora zadaj lahko označimo za povprečno, zadnja klop pa je deljiva po tretjini. Tudi pri Volvu so ugotovili, da je precej bolj pripravno (zaradi names­titve otroškega varnostnega sedeža), če je dvotretjinski del na desni, tretjinski pa na levi strani, so pa močno brcnili v prazno z novimi vzglavniki zadaj. Teh se namreč ne da odstraniti, zaradi ­česar je zanesljiva in stabilna namestitev otroškega sedeža (razen najmanjših ter tistih, obrnjenih v nasprotno stran od smeri ­vožnje) skoraj nemogoča, saj se hrbtni del otroškega sedeža ne dotika naslonjala sedeža, temveč le vzglavnika. Slabo, Volvo, slabo.

In prtljažnik? Dovolj velik in dovolj praktičen, da ne zmoti, a (merjeno med njegovim dnom in rolojem, ki lahko skriva njegovo vsebino) tudi precej plitev. Za vsakdanje in manj vsakdanje družins­ke potrebe bo dovolj, sicer pa to velja tudi za tega V60 v celoti. Je drugačen od 'premium' konkurence, ima nekaj pomanjkljivosti, hkrati pa je kot celota dovolj dober, da je vprašanje kupiti ali ne bolj vprašanje ugleda znamke in količine ­denarja, ki jo pri Volvu zahtevajo za V60. Kon­kurenca je dražja, a hkrati ponuja tudi več udobja, uglajenosti in ima manj pomanjkljivosti ... Predvsem pa ima tišji motor in prav tu bodo morali pri Volvu najprej poskrbeti za spremembe na bolje. Čim prej.

Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič