Kratki test: Alfa Romeo Giulietta 1.4 TB 170 Sportiva QV

Eno so sanje za nekaj več kot 50 tisoč evrov, kolikor bodo želeli za športno 4C, drugo pa je 22.320 evrov za veliko uporabnejšo in prav nič počasnejšo (vsaj glede na gostost prometa na naših cestah) Giulietto. Napis Sportiva Quadrifoglio Verde seveda veliko pove tudi tistim, ki se na zgodovino Alf ne spoznate: štiriperesna deteljica je vedno veljala za srečo. Predvsem pri Alfah.

Giulietta je verjetno najmanj Alfa, če opisujemo občutke za volanom, hkrati pa za večino tudi najboljša. Uporabe italijanščine ji ne zamerimo: ali ni lepše prebrati na merilnikih acqua in benzina kot pa water in fuel? Seveda je treba tradicijo gojiti in Alfa ima toliko za povedati, da bi še nono (hja, redkeje dedek) prej zaspal med večernim pripovedovanjem, kot pa povedal zgodbo do konca. Seveda varčevanje in ustaljene smernice (zgodovina!) prinesejo tudi kakšno slabost, recimo volanski obroč, ki je premalo vzdolžno pomičen, ali sedeži, ki bi lahko bili še bolj športni, čeprav so voznikovo zadnjico končno postavili primerno nizko. Sredinski konzoli se kljub uporabi aluminija leta že malce poznajo, zato so na avtomobilskem salonu v Frankfurtu že predstavili malce osveženo naslednico, ki bo imela med drugim tudi za dotik občutljiv večji zaslon.

Motor razmeroma majhne prostornine vas ne pusti žejnih čez morje; tudi po zaslugi 'kratkega' šeststopenjskega menjalnika se zelo rad vrti in pokaže, da z njim ni šale. Seveda krajša prestavna razmerja pomenijo tudi več hrupa na avtocesti, ko pri 130 km/h motorni vrtljaji že vztrajajo pri številki 3.000 na sicer preglednem merilniku. Izbirnik dna že poznamo: d za športno vožnjo, n za navadno in a za 'all weather' oziroma za slabše vremenske razmere.

Z izbirnikom določimo delovanje motorne elektronike, odzivnost stopalke za plin, neposrednost volanskega sistema in delovanje elektronike za večjo varnost (sistem proti zdrsavanju pogonskih koles ASR in stabilnostni VDC). Odziv med izbranimi programi je očiten, saj motor pri preklopu iz n v d (dynamic) takoj poskoči, kot bi poslušal srce svojega voznika. Podvozju nimamo kaj očitati: pri navadni vožnji je malce trše, vendar ne neudobno, pri ostrejši vožnji pa lepo skrbi, da prednji pogonski kolesi sledita željam voznika, zadnji pa ubogata prednji kolesi. Težav s hitrim zadkom tudi med nenadno spremembo smeri nismo zaznali, prej boste morali s plinom počakati, da se ovinek izteče, sicer bo treba volan 'dodajati'.

Normni krog je pokazal, da je lahko tale poskočna Giulietta tudi razmeroma varčna, čeprav smo na testu v povprečju porabili kar 11,1 litra na 100 prevoženih kilometrov. Ne, nismo zapeljali na dirkališče niti se brezglavo podili po cestah, ampak le dinamično lovili prometne tokove. Preveč? Prav gotovo, čeprav je treba teh 125 kilovatov nahraniti. Če pa porabo spregledamo (hmm, ali je pri taki ceni in konjušnici sploh pomembna, zlasti pri tako športnem modelu?), potem ni bojazni: Giulietta tudi z downsizingom oziroma manjšim prisilno polnjenim motorjem ni nič izgubila. Prej pridobila.

Besedilo: Aljoša Mrak