Kratki test: BMW 118d xDrive

Osnovna oblika brez dvoma ostaja enaka, torej je jasno, da so predvsem luči tiste, ki kradejo pozornost, ko iščemo razliko v primerjavi s predhodnikom. Te so zdaj precej večje, elegantnejše in nekako lepše umeščene v prednji konec avta. Tudi zadnje luči niso več diskretno majhne, ampak se od boka raztegujejo vse proti sredini. Skozi napol prosojno plastiko so lepo vidni LED-trakovi, ki lučem dajejo še neko dodatno globino. Pravzaprav je bilo treba le malo manjših oblikovalskih posegov, da je zdaj serija 1 popolnoma kompatibilna z aktualnim Beemvejevim oblikovalskim jezikom. Notranjost prav tako ni doživela preporoda, temveč zgolj osvežitev.

Prostornost ostaja šibka točka serije 1. Voznik in sovoznik bosta našla prostor zase, a ga bo hitro zmanjkalo na zadnji klopi. Tehnična osvežitev vključuje najnovejšo različico večpredstavnostnega vmesnika iDrive, ki podatke projicira na nov, 6,5-palčni osred­nji zaslon. Prek iDriva boste tudi dostopali do menija, ki je namenjen skupku opreme pod imenom Driving Assistant. Gre za sklop asistenčnih sistemov, kot so opozorilo za zapustitev voznega pasu, svarilo pred naletom in asistenca za mrtve kote. Pravi balzam za premagovanje avtocestnih kilometrov pa je novi radarski tempomat s funkcijo samodejnega zaviranja. Če se boste znašli v počasno premikajoči se koloni, bo dovolj le nastaviti hitrost in avto bo sam pospeševal in zaviral, vi pa boste s prstom na volanu držali smer. Pogonski sklop testnega BMW-ja je sestavljal dobro znani štirivaljni dvolitrski turbodizel s 110 kilovati, ki je moč prek šeststopenjskega ročnega menjalnika prenašal na vsa štiri kolesa.

Čeprav so kupci BMW-jev sistem xDrive že dodobra vzeli za svojega, kljub temu ostajajo pomisleki o smiselnosti štirikolesnega pogona v takšnem avtu. Seveda, gre za avto, ki ni namenjen izletom po brezpotjih, hkrati pa tudi ne gre za mogočno limuzino, ki bi na cesti s slabim oprijemom potrebovala izdatno vlečno pomoč. Med samo vožnjo ni opaziti bremena dodatnih stotih kilogramov, ki jih nosi štirikolesni pogon. Trenutne vremenske razmere nam seveda niso dovoljevale, da bi pogon izdatno preizkusili, lahko pa zapišemo, da se mu najbolje poda umirjena vožnja, ko na izbirniku voznih načinov izberemo tistega, ki je namenjen udobni vožnji.

Takrat avto prilagodi delovanje podvozja, pogonskega sklopa, odzivnosti stopalk na izbrani program in tako ustreže trenutnemu navdihu voznika. Športnih občutkov na račun zmerne moči motorja niti ni bilo pričakovati, je pa to dobra stvar za nizko porabo. Tudi štirikolesni pogon ni prav veliko vplival na žejo, saj je enica v povprečju pila okoli 6,5 litra goriva na 100 prevoženih kilometrov. Ker je jasno, da je pri BMW-ju tako, da cena osnovnega modela pomeni le začetek avanture po seznamu dodatne opreme, je tu smiselnost doplačila 2.100 evrov za štirikolesni pogon še toliko bolj pod vprašajem. Menimo, da si je bolje omisliti kos dodatne opreme, morda kakšen napreden asistenčni sistem, ki v vožnji pride večkrat prav.

bese­di­lo: Saša Kapetanovič