Kratki test: BMW X6 xDrive30d

Zgodba je pravzaprav neverjetna. Kupcem so ponudili kombinacijo avtomobila, ki ni praktičen, je velik in drag. Že pred njim so bili vsaj približni poskusi s tako karoserijo, a kombinacija se je zdela tako nepraktična, da je v trenutku pogorela. Je potemtakem Bavarcem uspel čudež? Če dobro pomislimo, niti ne. Le strateško dobra poteza. Ponudili so avto, ki oblikovno sicer navduši peščico, a si ga po drugi strani tisti, ki jim je vsaj malo všeč, kupijo tudi zato, da dražijo tiste, ki jim ni. Z njim pa zagotovo izstopajo iz avtomobilskega povprečja. Pa teh sploh ni malo, saj se je za X6 doslej odločilo že več kot 250 tisoč kupcev.

V novi oziroma prenovljeni podobi X6 ohranja svoje korenine: oblika združuje robustnost križanca in športno eleganco kupeja. X6 ni za majhne ljudi (čeprav se nekateri tega ne zavedajo, a pomaga električni pomik sedeža navzgor), pred očmi ima voznik dolg pokrov motorja, ki pa drugačen niti ne more biti, ko pa v veliki večini pokriva prostorninsko velike motorje. Najbolj zanimiva je njegova bo­čna oblika. Če bi ga razdelili na polovico, bi zgornjo brez težav označili kot kupejevsko streho, spodnja pa bi prikazovala velikega križanca. Prav ta kombinacija buri največ duhov, a kot rečeno, večinoma tistih, ki si ga ne morejo kupiti.

Precej težav je tudi z zadkom. Ker je strešna linija kupejevska, je jasno, da se streha k pokrovu prtljažnika strmo spušča, velikih okenskih površin zato ni. In tudi ne dobrega pogleda nazaj izza volanskega obroča. A nekateri menijo, da te v takem avtu itak zanima samo dogajanje pred teboj, ne pa kaj se dogaja zadaj. S prenovo se torej oblika ni veliko spremenila, je pa zaradi nekaterih dodanih elementov postala še bolj aerodinamična. Novi so prednji žarometi, ki so zdaj kakopak doplačilno na voljo tudi v LED-­tehnologiji, drugačne so tudi zadnje luči in deloma celoten zadek avtomobila. Toda spremembe nikakor niso tako korenite, da bo prenovljeni X6 kar sam padel v oči.

Nekaj sprememb oziroma novosti so namenili tudi notranjosti. Izstopa digitalna instrumentna plošča, na kateri se v skladu z izbranim programom vožnje (Eco Pro, Comfort, Sport) spreminja grafika merilnikov, od modro obarvanega varčevalnega programa do živo rdečih merilnikov, ko izberemo program Sport. Pohvalo si zasluži projicirni zaslon (head up), ki prikaže vse pomembne podatke, pa tudi navigacijsko usmerjanje, ko je to vključeno. Kot je navada v večini testnih avtomobilov, je bil tudi ta bogato založen z dodatno opremo (vključno z rdečim usnjenim oblazinjenjem), ki je avto podražila za skoraj 30 tisoč evrov. Podatek navajam zgolj za lažjo predstavo o obsežnosti dodatne opreme, saj bi njeno predstavljanje zavzelo več kot preveč prostora.

Zato pa si nekaj besed zasluži motor. Že znani dizelski trilitrski šestvaljnik ponuja 258 'konj' in kar 560 njutonmetrov navora. X6 ga tudi potrebuje, ne nazadnje je govor o več kot dve toni težkem avtomobilu. S pospeševanjem tako ni težav, nekaj več razuma in znanja pa je seveda potrebnega pri dinamični vožnji po ovinkasti cesti in pri zaviranju. Precej pomaga štirikolesni pogon, za udobje in brezskrbnost pa osemstopenjski samodejni menjalnik, ki ponuja tudi sekvenčno prestavljanje, a prave potrebe po takšnem opravilu niti ni. Dobra alternativa je izbira programa vož­nje, ko s pritiskom na gumb voznik motorju sporoči svoje želje, elektronika pa nato prilagodi podvozje, motor in menjalnik do te mere, da ti delujejo počasi in varčno (Eco Pro) ali hitro in odzivno (Sport). Kakorkoli X6 grajamo ali hvalimo, mu je treba priznati, da s svojo pojavo še vedno zbuja pozornost. Morda zgražanje, v večini primerov pa zavist. Pa čeprav je njegova oblika za nekatere nezdružljiva kombinacija težkega križanca in športnega kupeja.

bese­di­lo: Sebastjan Plevnjak