Kratki test: Dacia Sandero dCi 75 Laureate

Časi niso rožnati, in kot je videti, bo finančna kriza še nekaj časa del našega življenja. Toda to še ni razlog, da si ne bi mogli kupiti novega avtomobila. Dacia Sandero je namreč avtomobil, ki v najboljši meri uteleša trenutne zmožnosti denarnic večine prebivalcev v Sloveniji. Poglejte ceno avtomobila in dodatne opreme, pa vam bo vse jasno.

Osnovna cena tega avtomobila je 10.600 evrov, skupaj z dodatno opremo (kjer so omembe vredni le električni pomik stekel zadaj za 100 evrov, aluminijasta 15-palčna platišča za 290 evrov in kovinski lesk barve za 390 evrov) pridemo do spodobnega avtomobila za 11.665 evrov. Ob tem morate vedeti, da ima vsaka Dacia Sandero že v serijski opremi stabilnostni ESP, štiri varnostne blazine in klimatsko napravo. Uh, zgodba o uspehu? Ja, če spregledate, da so pričakovane štiri zvezdice EuroNCAP-a zgornja meja in da vožnje nikakor ne moremo ožigosati kot užitek.

Pravzaprav lahko užitek v vožnji razdelimo na dva dela: na športnost in na udob­je. Medtem ko pri športnosti Sandero popolnoma pogori, saj je motor prešibak, menjalnik prepočasen in podvozje premalo odzivno, bi pri udobju dobil točko več. Mogoče ne ravno pri zvočni izolaciji, saj je hrupa izpod gum in iz menjalnika vseeno preveč, ampak pri mehkobi vzmetenja in blaženja.

Recimo udarne jame, ki jih je po Sloveniji po letošnjem obilnem pluženju resnično veliko, ali pa tako imenovani ležeči policaji: podvozje poskakovanje tako uspešno omili, da jih potniki skoraj ne opazijo. Ker prvič sploh nisem dobro dojel, kako brez težav Sandero premaga hitrostne cestne ovire, sem poskušal še enkrat, nato pa bi vse bolj pogumno še nadaljeval, če se mi ne bi smilili gume in platišča. Če ste torej pristaš mehkobe podvozja in trpežnosti, s Sanderom ne morete zgrešiti.

Podobna zgodba je z motorjem. Za normalno vožnjo je povsem kos svoji nalogi in takrat se umirjenemu vozniku prikupi tudi s povprečno porabo okoli šest litrov. Če pa želite od 1,5-litrskega dCi-ja, ki seveda prihaja z Renaultovih polic, nekaj več soka pri prehitevanju v klanec ali poskočnost ob bolj naloženem avtomobilu, svetujemo dobro mero potrpežljivosti in previdnosti.

Zgolj 75 'konjev' ne more slediti Cliu RS, zato takrat raje vtaknite v režo ključ USB s svojo priljubljeno glasbo in pozabavajte sopotnike z zanimivo zgodbo, da bo vožnja hitreje minila. Položaj za volanom je slab, saj je sedalni del sedeža prekratek, volanski obroč pa ni vzdolžno nastavljiv. Zaradi nerodne postavitve stikal za električno krmiljenje stranskih stekel (spodnji del sredinske konzole za prednji in prostor med prednjima sedežema za zadnji stekli) smo pogrešali tudi več odlagalnih površin, zato pa pohvalili trpežnost uporabljenih materialov.

Pri dnevnih lučeh velja biti pazljiv, saj ste osvetljeni samo spredaj, zadnje luči pa kljub temi daljšega predora ostajajo neprižgane. Poleg omenjene klimatske naprave bomo pohvalili tudi obvolanske komande radia, malce privajanja pa zahtevata troblja v levi obvolanski ročici in enosmerni potovalni računalnik, ki lahko kaže ali zunanjo temperaturo ali uro, ne omogoča pa prikaz večjega števila podatkov.

Motor se lepo razume z menjalnikom, čeprav je ta zgolj petstopenjski. V testu Sandera Stepway (letošnja četrta številka) smo pokritizirali slabšo prožnost zaradi 'daljše' pete prestave, ki je pri šibkejši različici še bolj izrazita, zato pa bomo pohvalili zmeren hrup pri avtocestni vožnji. Pri hitrostni omejitvi se merilnik vrtljajev dvigne tik nad številko 2.000, kar je ugodno tako za ušesa kot za zmerno porabo. To lahko še zmanjšamo z vklopom tipke ECO, ki deluje na motorno pamet in gretje oziroma hlajenje, da pomaga že tako skromnemu dizelskemu motorju.

Čeprav pri Sanderu dobite staro tehniko, zavito v nov paket, avtomobilu nič ne manjka. Če hočete več uporabnosti, se ozrite k Lodgyju, za prikupnejšo obliko k Stepwayu, za užitek v vožnji pa ... ha, h Cliu RS. Za skromno ceno in majhno porabo goriva pa bo tale najšibkejša različica Sandera kar prava rešitev.

Besedilo: Aljoša Mrak