Unikatnosti mu ne manjka

Nekdaj je veljalo nenapisano pravilo, da mora imeti vsaka evropska avtomobilska znamka, tudi tista, ki z glavnino modelne palete cilja na široke množice, v svoji ponudbi en velik premijski avtomobil ali pa vsaj avtomobil, ki bo bolj kot za nove kupce skrbel za ugled znamke. Peugeot je imel recimo model 607, Citroën je imel C6 ... A ti časi so že nekaj let mimo, vseeno pa pri koncernu PSA na prestiž v svojih vozilih niso pozabili. Ravno nasprotno, ustanovili so znamko, ki bo ponujala izključno nekoliko bolj prestižne avtomobile. Znamko DS.

Sicer ni več povsem nova, v minulih letih je že predstavila peščico modelov, zato pa je povsem nov model DS3 Crossback. Gre namreč za njihov najmanjši model v ponudbi, s katerim so v luči aktualnih trendov model DS3 povzdignili v razred križancev. Če je bil tako nekdaj bolj soroden recimo Peugeotu 207 in Citroënu C3, pa je zdaj precej bolj podoben Peugeotu 2008 in Citroënu C3 Aircross, s katerima si deli platformo, del motorne ponudbe in tudi številne tehnične rešitve.

A pustimo tehnične podrobnosti za zdaj ob strani in se posvetimo videzu. Ta namreč pritegne skorajda bolj kot kakšen precej dražji športni avtomobil, in če se že pri več­jem DS7 Crossback zdi, da so si oblikovalci dali duška, so se oblikovanja DS3 Crossback lotili brez zavor. Če spadate med tiste, ki vam pozornost okolice ne ustreza, potem ta avtomobil ni za vas. A verjamem, da ste potem med tistimi, ki za avtomobilom znamke DS že v osnovi ne boste pogledali.

Videz je torej povsem unikaten, čeprav se nekoliko zgleduje po DS3, na kar opozarja 'plavut' na zgornjem robu zadnjega para vrat. In ta ekstravagantnost se nadaljuje tudi v kabini. Testni primerek je bil namreč opremljen z osnovnim paketom opreme Performance Line, že ta pa recimo prinaša v alkantaro odeto armaturno ploščo, prešito z rumenimi in rdečimi šivi, ki jih je mogoče najti povsod v kabini. Ti dve barvi sta namreč zaščitni znak omenjenega paketa, najti pa ju je mogoče že na znački na motornem pokrovu.

Prav to je le eden izmed številnih dokazov, da imajo oblikovalci DS odličen smisel za podrobnosti. Sicer pa je kabina polna različnih elementov, ki spominjajo na obliko diamanta, od stikal za odpiranje stranskih stekel do stikala za zagon motorja (ki takrat, ko sedem v vozilo, zasveti v rdeči barvi) ter celo plastičnega ročaja za odpiranje predala pri sopotniku. Škoda le, da ta ob stiku na dotik deluje nekoliko preveč plastično, tako kot spodnji del vratnih oblog ter sredinskega dela armaturne plošče. A tudi to ni preveč moteče.

Sam bi pomislil, da se bo oblikovalska svoboda v notranjosti poznala pri njeni uporabnosti, a se je v 14 dnevih izkazalo, da to niti približno ne drži. Vse je namreč na svojem mestu, odlagalnih mest in predalov morda ni veliko, a so zato zelo uporabna, pa tudi za dotik občutljiva stikala, s katerimi so pod info-zabavnim sistemom nadomestili fizična bližnjična stikala, delujejo hitro in natančno. Le nekaj stikal za nadzor glasnosti info-zabavnega sistema – ta je seveda enak kot pri drugih koncernskih modelih – deluje nekoliko nerodno.

Udobje v prvi vrsti je tako na zgledni ravni, precej drugače pa je v drugi vrsti. Ta je namreč namenjena otrokom. Potniki, višji od 1,7 metra, pa bodo obsojeni na pogajanje z voznikom in sovoznikom za dodatne centimetre v predelu nog, in če navzven avtomobil daje občutek prostornosti, se ta v drugi vrsti hitro izgubi.

A DS3 Crossback pač ni klasičen družinski avtomobil, precej pogosteje bo verjetno igral vlogo drugega avtomobila pri hiši, zaradi česar bo zadnja klop najpogosteje ostala prazna oziroma bo mesto ponujala nakupovalnim vreč(k)am, ki ne bodo šle v prtljažnik. Kakšen dodaten liter prostornine mu namreč ob osnovnih 350 litrih ne bi ravno škodoval.

Testni avtomobil je bil opremljen z najmočnejšim motorjem v ponudbi, 1,2-litrskim, bencinskim trivaljnikom s 155 'konji', podkrepljenim s turbo puhalom, ki mu glede zmogljivosti ne morem očitati prav ničesar. Zvok trivaljnika je namreč prijetno rezek, hkrati pa mi je bogata zaloga moči omogočala, da sem bil na cesti med hitrejšimi. In če nekdaj Francozi na splošno niso imeli sreče pri izbiri samodejnih menjalnikov v svojih avtomobilih, to vsaj za koncern PSA že nekaj let ne velja več. Osemstopenjski samodejni menjalnik v novincu namreč z bencinskim motorjem res odlično sodeluje.

Med prestavami je vselej pretikal hitro in gladko, tudi ko sem nekoliko bolj odločno pohodil stopalko za plin. Na njegovo delovanje je mogoče vplivati tudi z enim izmed treh voznih programov: Eco, Comfort in Sport. V zadnjem namreč pretikanje med prestavami poteka pri nekoliko višjih motornih vrtljajih, poleg tega pa računalnik poskrbi tudi za zmanjšanje vpliva servo sistema, s tem postane volan v voznikovih rokah manj podprt, občutka o dogajanju pod kolesi je vsaj malce več.

Žal pa izbira voznih programov ne vpliva na podvozje avtomobila, ki tako kot pri koncernskih bratih ostaja pasivno in za moj okus občutno premehko za nekoliko bolj dinamično vožnjo. Nekoliko bolje se na drugi strani vzmetenje obnese pri vožnji čez neravnine, a slab priokus vseeno ostaja. Nagibanje karoserije zna biti nekoliko preveč občutno, posledično je hitro uplahnilo zaupanje v lego ob vsaj malce bolj dinamični vožnji. Seveda pa je razumljivo, da DS3 Crossback ni športnik in verjamem, da ga bodo le redki kupci – če sploh – priganjali skozi zavoje. Ne nazadnje tudi vrhunski fotomodeli niso ravno pojem sprinterk na 400 metrov, mar ne?