... ne grize. In tako tudi Tipo terenskega videza ni nikakršen hribolazec. Je torej terenski videz zgolj šminka ali še kaj več?
Fiat Tipo ...
Čeprav je od njegove predstavitve minilo že 30 let, si ne morem pomagati, da ob njem ne pomislim na izvedenko Sedicivalvole. V črni barvi in z rdečim napisom, vrezanim nad letvico, ki skriva osvetlitev zadnje registrske oznake. Od tedaj se je Fiat povsem spremenil, z njim pa tudi Tipo, ki je z drugo generacijo, predstavljeno pred nekaj leti, izgubil svojega športnega duha oziroma se je iz sprinterja prelevil v gorskega tekača. No, vsaj na videz.
Tipo Cross je namreč tisti Tipo, ki namiguje na to, da bi prav rad osvojil kak hrib, a bolj na fotografijah kot v resnici. Kajti 3,5 centimetra dodatne oddaljenosti od tal in terenska podoba ob bežnem pogledu na avtomobil nista opazna, zlasti če je avtomobil temno moder, kot je bil testni primerek. Moja želja, da bi bil živo oranžen, kot so bili Tipi, ki smo jih lani ob predstavitvi gledali na računalniških zaslonih, ni bila uslišana.
Priznam, novi Tipo mi je bil že ob prihodu običajne različice precej všeč in ...
Mnenja sem, da je s svojimi linijami vplival tudi na enega ali dva tržno precej uspešnejša avtomobila, ki sta na ceste prišla v letih za njim. Izvedba Cross na drugi strani s srebrno in črno plastiko zunanji videz avtomobila precej popestri. Vseeno pa takšen videz ob osnovni ceni Tipa, ki znaša slabih 14.000, z doplačilom 1.500 evrov pomeni precejšen poseg v proračun, zato verjamem, da se bodo številni kupci še vedno odločili za klasično izvedbo. Morda pa bo pripeljal nove kupce? Tako vsaj upajo ...
V kabini se ves terenski karakter Tipa Cross poslovi, notranjost je namreč enaka kot pri klasični izvedbi avtomobila, ob tem pa utegne pustiti toplo-hladen vtis. Fiatovi oblikovalci si na določenih področjih zaslužijo precej pohvale, na drugih pa (nepotrebno) grajo. Armaturna plošča in srednji del vratnih oblog, kjer se običajno znajde podlaket, sta tako izdelana iz mehkih in na dotik prijetnih materialov, na dotik prijeten je tudi volanski obroč, a lahko bi bil za kak centimeter manjši.
Zaslon informativno-zabavnega sistema je pregleden (in enak tistemu, kot ga je mogoče najti tudi v vozilih znamke Jeep), vendar pa ga tako kot digitalno instrumentno ploščo teži počasna odzivnost na svetlobo.
Med vožnjo v predoru se namreč oba nekoliko zatemnita, vendar pa nato ob prihodu na svetlo traja kar nekaj časa, preden sistem znova zazna, da je svetlobe vendarle dovolj in lahko svetita s polno močjo.
Instrumentni plošči ob tem nekoliko zamerim pomanjkljiv prikaz podatkov: ena 'črtica' na merilniku vrtljajev 'pokriva' območje 500 vrtljajev na minuto, poleg tega pa v osnovnem prikazu lahko vidim le še merilnik hitrosti, doseg, količino goriva in nekaj opozorilnih lučk. Za vse druge informacije, kot so trenutna poraba ali temperatura vode, je tako že treba brskati po podmenijih, pri čemer recimo izgine prikazovalnik hitrosti.
Vozniška izkušnja pri Tipu Cross je povsem drugačna od tiste, ki bi jo pričakovali
Navkljub visoko nasajeni karoseriji in spremenjenemu vzmetenju je le-to nadpovprečno trdo. Vzmeti so zagotovo trše, da pomagajo nadzorovati potencialno nagibanje karoserije, svoje pa doda še stabilizator. In zagotovo k temu nekaj pripomore tlak v pnevmatikah, ki je bil na zgornji meji.
No, svoje so inženirji dosegli, saj se avtomobil med dinamično vožnjo le komaj zaznavno nagiba. Neravnine in kratke grbine na drugi strani niso njegove prijateljice, saj vam lahko poslej brez težav povem za vsako neravnino na avtocesti Kranj–Ljubljana in le stežka si predstavljam, da bi se z njim vsakodnevno vozil po makadamu kje na slovenskem podeželju.
Sicer pa je lega avtomobila na cesti povsem solidna, bolje rečeno nevtralna, ...
Kar pomeni, da ne prednji ne zadnji del vozila ne silita iz ovinka. Pomoč servomehanizma je precejšnja že brez Fiatove prepoznavne funkcije City, ni pa tolikšna, da bi bil občutek med obračanjem volana umeten.
Motorizacija v testniku je bila enaka kot v tistem Tipu, ki bo na promocijskem materialu oziroma na ceniku pod pripisom 'že od', kar pomeni, da gre za vstopno izbiro. Gre za znani litrski turbinski trivaljnik z okroglimi 100 'konji' ali 74 kilovati moči. Te je ravno še dovolj za normalno vožnjo, in kdor bo zaradi nekoliko nižje cene raje izbral kak kilovat moči manj ter to vzel v zakup, bo z motorjem povsem zadovoljen.
Tudi zgolj petstopenjski menjalnik ima prestavna razmerja skoraj čudežno razporejena tako, da je primestna vožnja tako udobna kot avtocestna, pa tudi poraba in hrup v nobenem primeru nista pretirana. Res pa motorju manjka nekaj uglajenosti, saj ga ob mrzlem zagonu pesti precejšnje tresenje ter nihanje motornih vrtljajev in verjamem, da bo v mrzlih zimskih mesecih to še precej bolj občutiti.