Kratki test: Ford Grand C-Max 1.6 TDCi (85 kW) Titanium

Grand C-Max boste zlahka ločili od navadnega C-Maxa: zareze na bokih, v katerih so vodila za drsna vrata, so dovolj opazne. Prav ta drsna vrata zares zaznamujejo življenje z Grand C-Maxom. Prednosti so seveda jasne: predvsem na ozkih parkiriščih so še kako dobrodošla, saj so vrata dolga (in zato vstopanje v zadnjo sedežno vrsto lažje), za njihovo odpiranje pa vseeno ne boste potrebovali veliko prostora. Pohvalno je tudi dejstvo, da za odpiranje in zapiranje vrat niso potrebne močne roke – a vseeno je treba biti, če jih uporabljajo manjši oziroma šibkejši otroci, dovolj star za samostojno uporabo klasičnih vrat, malce previden oziroma priskočiti na pomoč, še posebno, če je avto na klancu.

S prostornostjo v Grand C-Maxu, to smo ugotovili že nekajkrat, ni težav, pa naj gre za sedenje v drugi (ali tretji) sedežni vrsti ali prostornino prtljažnika. Seveda je tu treba upoštevati skupno zunanjo dolžino avta in ne pričakovati čudežev (Grand C-Max je pač Grand C-Max, in ne Transit, na primer), a za bolj ali manj vsakdanjo družinsko uporab prostora skoraj nikoli ne zmanjka. Zadovoljen je lahko tudi voznik: armaturna plošča, merilniki in stikala sicer že kažejo znamenja, da je C-Max star že pet let, vendar to še ne pomeni, da je z njegovo ergonomijo kaj narobe.

Želeli bi si sicer preglednejših merilnikov, predvsem merilnika hitrosti (ali možnosti, da barvni LCD-zaslon med merilniki prikazuje hitrost avtomobila), pa tudi zaslonček avdio­sistema je majhen. Oprema je zaradi oznake Titanium bogata, od samodejnih brisalcev, pametnega ključa do tempomata, testni Grand C-Max pa je imel med drugimi doplačilnimi dodatki tudi sistem za samodejno parkiranje (ki deluje hitro in učinkovito), pa dodatek, ki smo ga pri Fordih pozimi vedno veseli: ogrevano vetrobransko steklo.

Pod motornim pokrovom je bil tokrat 1,6-litrski turbodizel. Kljub precejšnji čelni površini in masi Grand C-Maxa je na normnem krogu dokazal, da je lahko kombinacija varčna, saj smo zanj porabili le 4,7 litra goriva. Poraba se povzpne le, če je tak Grand C-Max veliko na avtocesti – naš je bil, zato se je na koncu povprečje ustavilo pri (še vedno ugodnih) 6,3 litra. Ob tem motor ni preglasen, je dovolj prožen in ne daje občutka, da bi bil raje v kakem manjšem avtu, razen ko je Grand C-Max res polno naložen. Takrat je treba več prestavljati in se manj zanašati na navor v nizkih vrtljajih.

Ročni šeststopenjski menjalnik je hiter in lepo tekoč, tako da voznik z veseljem poseže po prestavni ročici. K živahni vož­nji kliče tudi podvozje, ki je, čeprav se med ovinki znajde odlično (za ta razred), še vedno dovolj udobno nastavljeno. Srednja možnost (velikostno) Fordovih enoprostorcev se tako izkaže za odlično izbiro, tudi z najosnovnejšim med dizelskimi motorji. Pravzaprav močnejše motorizacije niti nismo pogrešali.

bese­di­lo: Dušan Lukič