Kratki test: Hyundai i20 1.2 CVVT Dynamic

Dojenčki so tako samosvoji, da ne verjemite tetam, ko vam bodo laskale, da je vaša kopija. Ko potem zrastejo v več­je otroke, se hočeš nočeš pojavijo prve družinske poteze. Tudi s slabostmi vred. In verjetno se vsi strinjamo, da je proces odraščanja tako zanimiv prav zaradi prepletanja dednega materiala in samosvojih lastnosti, ki jih otroci prinesejo na svet že ob rojstvu. Saj razumete, tudi dva enojajčna dvojčka si v zrelih letih nista enaka.

Hyundai i20 počasi, a vztrajno raste. Najprej je bil Getz, ki je bil le eden od številnih mestnih avtomobilov. V ničemer ni izstopal, vendar so ga ljudje takoj vzeli za svojega. Potem je zrasel v i20, začel koketirati tudi z našimi nežnejšimi polovicami, zdaj pa vstopa v tista leta, ko ti pri šolskih plesih ne pomaga samo simpatičnost, ampak se moraš tudi lepo obleči.

Podobnosti z večjimi brati ne more več skriti: z dnevnimi lučmi z LED-diodami, ki jih dobite pri obeh opremah Life in Dynamic, in obliko prednjih žarometov se nedvomno uvršča v Hyundaievo družino. Žal smo testnemu z drugo najbogatejšo opremo malce zamerili le, da imaš lahko varčnejše dnevne luči (vendar takrat zadaj ni osvetljen) ali nočne luči – tudi podnevi. Če so namreč vklopljene le dnevne, si v predorih zadaj neosvetljen, saj nima samodejnega preklopa med omenjenima programoma, res pa je, da s prižganimi (nočnimi) lučmi zlahka zapustite vozilo brez tistega nadležnega opozorilnega piska, s katerim korejski ali japonski avtomobili tako radi opozarjajo raztresenega voznika. In nova obleka mu res pristaja, čeprav so mere ostale enake, saj je zrasel skoraj do štirih metrov zgolj v dolžino, širina in višina pa sta enaki kot pri predhodniku.

V notranjosti boste najprej opazili dodelano sredinsko konzolo, ki je dobro založena. Radio s CD-predvajalnikom (in volanskimi komandami ter vmesniki za iPod ter USB) ter samodejna klimatska naprava kažeta na boljšo opremljenost, nekaj bočnih opor na sedežih pa na ščepec športnosti. Štiri varnostne blazine, varnostne zavese in serijski stabilnostni sistem ESP potolažijo tudi najbolj boječe, mehak servovolan in nežno prehajanje prestavne ročice z zobnika na zobnik pa kar kličeta po nežnih ženskih rokah.

V resnici je Hyundai i20 zelo mehak, pa naj gre za podvozje, volan ali menjalnik, kar bodo vzljubili tako mlajši kot starejši. Pripomnili bi le, da se podvozje kljub dobrim Goodyearjevim gumam še ne more primerjati s tistim pri Polu ali Fiesti, saj je pri njiju komunikacija med avtomobilom in podlago zelo dobra. Tu bodo imeli Korejci, najbrž s pomočjo Nemcev oziroma mednarodne ekipe (i20 je bil namreč oblikovan v Hyundaievem evropskem centru v Nemčiji), še nekaj dela.

Dodelan 1,2-litrski štirivaljnik je dovolj poskočen, da mu tudi le pet prestav ne povzroča težav. Moteč postane le hrup na avtocesti, zato bi mu lahko namenili vsaj 'daljšo' peto prestavo, če je že šesta namenjena le poskočnejšim različicam.

Z zimskimi gumami in zelo nizkimi temperaturami smo povprečno porabili 8,2 litra na 100 prevoženih kilometrov, kar je veliko, a z več daljšimi potmi in nežnejšo desno nogo bi to povprečje zlahka znižali za kakšen liter ali celo več. Testni Hyundai i20 je imel res smolo, da so bile temperature zelo nizke in poti kratke, toda imel je čas dokazati, da se notranjost spodobno hitro ogreje na znosno temperaturo.

Prtljažnika je za 295 litrov, kar je povsem enakovredno prej omenjenima tekmecema, ima pa Hyundai še en adut v rokavu: trikrat petletno jamstvo. To zajema petletno splošno jamstvo brez omejitve kilometrov, petletno jamstvo pomoči na cesti in petletni program brezplačnih preventivnih servisnih pregledov. Ob že večkrat priznani kakovosti izdelave je takšna garancija več kot dober obet, da bo lepo oblečen najstniški sinko pritegnil kakšno prikupno deklico, kajne?

Besedilo: Aljoša Mrak