Klasična limuzina

In sploh v klasični limuzinski obliki, ki smo jo nazadnje preizkusili, je obdržala tudi vse atribute, ki jih bodo cenili tisti, ki so jim avtomobili s takšno zasnovo všeč: nizko sedenje, prostornost in solidna oprema, čeprav ta ni ravno v koraku s trenutnimi pričakovanji tistih, ki prisegajo na absolutno sodobnost.

Kot se spodobi za pravkar posodobljeni avtomobil, je Mazda 6 dobila digitalizirane elemente na armaturni plošči, ki pa so omejeni zgolj na prikaz pomembnih elementov vožnje ob merilniku hitrosti, in na razmeroma majhen osempalčni zaslon na armaturni plošči, ki med vožnjo izgubi občutljivost za dotik, voznik pa lahko ukaze vanj vnaša le prek regulatorja na osrednji konzoli. Na prvi pogled se takšno upravljanje morda zdi nerodno, a se nazadnje izkaže za povsem intuitivno in celo bolj varno od vnosa prek zaslona.

Limuzinska Mazda 6 tako kot šest let doslej še vedno ostaja daljša od kombija, čeprav se seveda ne more meriti z njegovo praktičnostjo. To velja tudi za preglednost, ki predvsem v smeri proti zadku voznika naredi odvisnega od vzvratne kamere in tipal. Testna Mazda 6 je imela najvišjo stopnjo opreme Takumi Plus, kar je, poleg vsestranske električne nastavljivosti sedežev in pripomočkov za pomoč vozniku, kakršni so tudi učinkoviti samodejni žarometi, nežen sistem za preprečevanje menjave voznega pasu in podobno, med drugim pomenilo tudi to, da je bila notranjost urejena v mehki rjavi tkanini z zelo prijetnim toplim otipom. Mazda je z lansko osvežitvijo izboljšala tudi zvočno izolacijo svoje največje evropske limuzine, ki pride do izraza predvsem v kombinaciji z dizelskimi motorji.

Tokrat je to bil najmočnejši turbodizelski motor, ki je svojo moč 184 'konjev' prek samodejnega menjalnika zgledno in brez zamud prenašal na prednji kolesi, kot se za Mazdo spodobi, pa je z močjo in maso velike limuzinske karoserije primerno opravilo tudi podvozje. Omenimo še porabo, ki se je na krogu ustavila pri ugodnih 5,8 litra na 100 kilometrov, tudi v vsakdanjih razmerah pa ni bila dosti večja.