Kratki test: Mazda3 G120 Challenge (4 vrata)

»Ali je to šestica?« je bilo vprašanje, na katerega sem moral med testom kar nekajkrat odgovarjati. Zanimivo, če smo se k avtomobilu približevali s prednje strani, so bili moji sogovorniki povsem zmedeni, saj bi razlike med večjo šestico in manjšo trojko najlažje opazili zgolj z metrom v roki. Kaj pa zadnji del avtomobila? Tudi tam je bilo nekaj praskanja po glavi, češ seveda je šestica, čeprav je bila le limuzinska trojka. Ali je ta podobnost prednost ali slaba stvar za Mazde, prepuščamo presoji vsakega posameznika, vsekakor pa lahko čestitamo oblikovalcem, ki so Mazdo3 oblikovali tako, da je videti večja in prestižnejša.

Pri nas, to že vemo, štirivratne limuzine niso tako priljubljene kot petvratne različice, poimenovane tudi hatchback. Čeprav jim delamo krivico: Mazda3 4V ima prtljažnik velik kar 419 litrov, kar je 55 litrov več kot različica, ki bo v prodajnem salonu požela več simpatij. Seveda je zaradi oblike karoserije prtljažnik največ pridobil v dolžino, izgubil pa nekaj uporabne višine, toda centimetri ne lažejo. Vanj lahko natlačite več, pozorni morate biti le pri nosilnosti (sploh pri podrti zadnji klopi, ko dobimo skoraj ravno dno), saj se v primerjavi s petvratno različico ni prav nič spremenila. In ko takole primerjamo, naj povemo še, da je limuzina kljub istemu motorju bolj poskočna do sto kilometrov na uro in ima večjo največjo hitrost.

Razlike so samo 0,1 sekunde od stoječega starta do sto in tri kilometre na uro pri največji hitrosti (198 namesto 195 km/h), kar je zanemarljivo. Toda spet lahko ugotovimo, da številke ne lažejo. Limuzina je v skoraj vseh pogledih boljša kot kombilimuzina. Na testu smo imeli avtomobil, ki je z opremo Challenge bolj pri dnu hierarhične lestvice, saj je druga od petih možnosti. Imela je 16-palčna aluminijasta platišča, zagon motorja na gumb, ele­ktrično pomična bočna stekla, nekaj usnja na volanskem obroču, prestavni ročici in ročici ročne zavore, dvodelno samodejno klimatsko napravo, tempomat, sistem prostoročnega telefoniranja, si­stem za izogibanje trku pri mestni vožnji (Smart City Brake Support), ni pa imela parkirnih tipal, LED-tehnologije pri lučeh ali dodatnega ogrevanja sedežev.

Seznam opreme, sploh upoštevajoč sedempalčni za dotik občutljiv barvni zaslon, je torej bogat, dejansko smo pri nas pogrešali le parkirna tipala in v tujini navigacijo. Motor je zelo uglajen in se odlično razume s šeststopenjskim menjalnikom, pri porabi pa se najbolj pozna voznikovo sodelovanje. Če 88-kilovatni motor vozite bolj dinamično, je poraba goriva vedno več kot sedem litrov, če pa vozite umirjeno in upoštevate navodila o varčni vožnji, potem se lahko premikate tudi s samo 5,1 litra, kot smo se mi na normnem krogu. In s tem rezultatom se lahko Mazdinim inženirjem kar smeji, saj je dokaz, da prostorninsko majhni turbomotorji niso edina rešitev.

Če ne štejemo dveh res motečih stvari, odsotnosti sistema za preklop med dnevnimi lučmi in nočno osvetlitvijo ter pomanjkanja parkiranih tipal, saj je Mazda3 zaradi večjega zadka tudi bolj nepregledna, potem ji dejansko nič ne manjka. No, mogoče pogrešamo le pozornost, ki jo je deležna večinoma le petvratna različica ...

bese­di­lo: Aljoša Mrak