Kratki test: Mazda6 Sport Combi CD175 AT Revolution

 Pri Mazdi pravijo, da je bila pri nas pri prejšnji generaciji najbolj priljubljena petvratna različica karoserije, a te nova šestica nima. Zato je karavan toliko bolj priljubljen, pa čeprav se manjša medosna razdalja v primerjavi z limuzino v notranjosti kar pozna.

Pri limuzini smo zapisali, da je prostora za kolena zadaj veliko. Pri Sport Combiju, kot pri Mazdi rečejo karavanu, lahko kvečjemu zapišemo, da ga je dovolj oziroma približno v povprečju razreda. Tudi skupna dolžina karavanske šestice je za šest centimetrov krajša (medosna je krajša za osem centimetrov), a je prtljažnika kljub temu več: 522 litrov v osnovi je seveda več kot dovolj za bolj ali manj zahtevne družine.

Dejstvo, da je tretjinsko deljiva zadnja klop narejena tako, da ima večji del na levi strani, gre sicer pograjati – veliko proizvajalcev se je že naučilo, da mora biti manjši del za voznikom, a ker je pri uporabi otroškega varnostnega sedeža vseeno mogoče dokaj udobno doseči zaponko varnostnega pasu, pri Mazdi6 ta napaka ni tako moteča kot pri nekaterih drugih avtomobilih.

In ko smo že pri napakah: navigacija, zanjo je treba doplačati 500 evrov, je TomTomova in na trenutke prepočasna pri preračunavanju, včasih pa tudi pri odzivu na pritiske na zaslon – in med testom je preprosto odpovedala. Da ne najde signala satelitov, je trdila.

Devetcentimetrski informacijski zaslon LCD, ki je namenjen tako upravljanju nastavitev avtomobila kot omenjeni navigaciji, je dobro pregleden, predvsem pa priročen za uporabo. Kljub temu ima šestica še osrednji krmilnik na sredinski konzoli, ki pa je za uporabo manj praktičen, čeprav je po drugi strani lažje dosegljiv (in zato tudi varnostno bolj primeren). Drugi merilniki? Dovolj pregledni, dovolj bogati in dovolj očesu prijetni.

Medtem ko smo omenili, da je zadaj počutje povprečno, je spredaj to dobro. Prostora je dovolj (vsaj za voznike, nižje od dobrih 190 centimetrov), udobnega položaja za volanom ni težko najti (tudi zato, ker ima ta Mazda6 le dve stopalki, a o tem kasneje), ergonomija ni evropska, a tudi ne slaba, odlagalnih površin je dovolj – skratka, s stališča udobja in uporabe je Mazda6 prav prijeten avtomobil. Majhna izjema je Mazda6 le, kar zadeva hrup: ne spada med najtišje avtomobile v razredu, predvsem zaradi hrupa, ki prihaja izpod koles, medtem ko je hrup motorja in zraka okoli karoserije primerno dobro ukročen.

Revolution pomeni bogat seznam serijske opreme: pametni ključ, radarski tempomat, električno nastavljive sedeže s spominsko funkcijo, sistem ozvočenja Bose, biksenonske smerne luči s samodejnim preklopom med kratkimi in dolgimi lučmi, nadzor mrtvih kotov in nenamernega zapuščanja voznega pasu, sistem za samodejno zaviranje – in kljub temu je cena zmerna. Poleg doplačila za navigacijo si lahko doplačilno (kot na testni šestici) omislite še belo usnje in posebno rdečo barvo – in to je to. Vse skupaj za dobrih 3 tisočakov, kar je resnično ugodna cena.

Motor? Novi 2,2-litrski dizel je živahen že iz najnižjih vrtljajev, prožen, hkrati pa se tudi rad zavrti do rdečega polja na merilniku vrtljajev. V kombinaciji s sicer klasično, a dobro delujočo šeststopenjsko menjalniško avtomatiko poskrbi, da je taka Mazda6 lahko suvereno hitra in uglajena. 7,6 litra povprečne porabe je na prvi pogled sicer povprečna številka, a pomislite še enkrat: 175 'konjev', avtomatik, družinski karavan. Ne, ni preveč, sploh ob dejstvu, da je lahko, če je voznik varčen, tudi za liter in pol manjša.  Podvozje? Ne pretrdo (tudi ob 18-palčnih gumah), dovolj natančno in z dovolj povratnega občutka iz krmilnega mehanizma.

Je torej Mazda6 Sport Combi, čeprav je manjša, v resnici uporabnejša od limuzinske sestre? To je (seveda) odvisno predvsem od tega, ali bolj cenite prostor v kabini (na zadnjih sedežih) ali v prtljažniku. Več je tu lahko manj – ali pa več.

bese­di­lo: Dušan Lukič
foto: Saša Kapetanovič