Kratki test: Opel Meriva 1.4 LPG Active

Za vse, ki dvomijo o ponudnikih naknadne plinske predelave v obstoječa vozila, so pri Oplu ponudili tovarniško predelano Merivo. Temeljito preizkušena, preverjena in zanesljiva nadgradnja je ob ohranitvi tovarniške garancije vozila dovolj dober razlog, da morebitne kupce že na začetku preusmerijo k 'hišni' predelavi in se tako izognejo morebitnim zapletom v primeru nestrokovne vgradnje nekaterih predelovalcev.

Mislim, da smo že prerasli čase, ko je bil plin v vozilih bavbav. Napredek pri zasnovi in varnostnih elementih je povzročil, da imamo avtomobile na plinski pogon za popolnoma enako varne kot vse druge. Lep pokazatelj je to, da so tudi v podzemnih garažah začeli odpravljati prepovedi vstopa vozilom na plinski pogon.

Testno Merivo je sicer poganjal 1,4-litrski turbobencinar z 88 kilovati moči. Ne glede na izbiro energenta motor deluje popolnoma zadovoljivo pri vseh zadanih nalogah. Opazne izgube moči pri vožnji na plin nismo zaznali, le merilne naprave so zabeležile za odtenek slabše rezultate. Bolj je odstopala poraba, saj plin s svojo manjšo energijsko vrednostjo potrebuje večjo količino za enak učinek. Tako smo pri vožnji na plin namerili porabo 9,2 litra na 100 kilometrov, medtem ko je pri vožnji na bencin Meriva 'pila' 7,8 litra.

Preklop med bencinom in plinom je povsem neopazen med vožnjo. Če se ne zgodi samodejno (kadar zmanjka plina ali pri zagonu motorja, ki je vedno s pomočjo bencina), je na armaturni plošči stikalo, s katerim izbiramo način delovanja. Merilnik količine goriva ima dvojno funkcijo in kaže trenutno stanje količine goriva glede na izbrani način pogonskega energenta. Če potovalni računalnik jemljemo kot standarden pripomoček v skoraj vseh novih avtomobilih, si nikakor ne znamo pojasniti, zakaj ga v Merivi ni. Tako odpade vse 'igranje' z iskanjem najgospodarnejšega načina vožnje.

Ko smo že pri gospodarnosti: pogrešali smo tudi šesto stopnjo prenosa v menjalniku, ki bi olajšala premagovanje avtocestnih kilometrov.

Zdaj že dobro vemo, kaj zaznamuje Merivo. Zadnja vrata, ki se odpirajo v nasprotni smeri in tako omogočajo lahek dostop do zadnje klopi, so dobra pogruntavščina. Sicer smo v uredništvu bolj ljubitelji drsnih vrat na tovrstnih avtomobilih, vendar lahko luknji, ki zazeva, ko odpremo vseh četvero vrat, izkažemo vso čast. Funkcionalnost in prilagajanje zadnje klopi sta bili očitno prednosti pri snovanju avtomobila. Podiranje in premikanje (sicer za hrbet in zadnjico malce pretrde) zadnje klopi v vse možne smeri nam močno olajša izbiro prioritete, naj bo to povečana prostornina prtljažnika ali obilica prostora za sedenje zadaj. Morda je Merive premalo le v širino, saj trije, ki nimajo manekenskih mer 90–60–90, zadaj že težko sedijo.

Merivina različica LPG ima dvojno poslanstvo. Spreobrniti nekoga, ki misli, da je mogoče privarčevati le z dizelskimi motorji, in s tovarniško predelavo na plin vsem nejevernim in boječim dokazati, da je tovrstna tehnologija (s pripadajočo infrastrukturo) napredovala do meje, ko je popolnoma primerna za vsakdan.

Besedilo: Saša kapetanovič