Kratki test: Renault Megane R.S. Line TCe 160 EDC - Je vreden dodatnih 3.000 evrov

O aktualnem Meganu, torej o modelih četrte generacije, sem imel, še preden sem se z njim sploh prvič zapeljal, izredno pozitivno mnenje. Po dolgem času je namreč ravno ta model tisti Renault, ki je na cesti znal ukrasti moj pogled, predvsem pa je v primerjavi s svojimi predhodniki dovolj drugačen, da ga končno lahko jemljem resno.

O predhodnikih vse dobro, a prva generacija je bila z vidika ergonomije polomija, druga generacija je bila z račjim zadkom za moj okus preveč ekstravagantna, tretja pa absolutno korektna, vendar nekako medla. A prodajne številke in dejstvo, da so prav vsi Megani precej pogosti na naših cestah, moje osebno sklepanje postavljajo na trhle temelje.

Z aktualnim, nedolgo od tega osveženim Meganom je Renault namreč znova dokazal, da družinske kombilimuzine v segmentu C dobro obvlada. Prav tako ne preseneča podatek, da se zanj radi odločijo kupci vseh profilov in starosti. Skrivnost se najverjetneje skriva v tem, da so na ceniku modeli v razponu od povsem nedeljskih do tistih, ki dajejo že na podlagi svojih specifikacij slutiti, da gre za najekstrem­nejše, prepričljivo napredne in verjetno najprivlačnejše hot hatche za (še) razumno vsoto denarja.

In ker Renault nikoli ni bil proizvajalec, ki bi ponujal zgolj vse ali nič, je jasno, da ima v ponudbi tudi model, ki bi moral navdušiti kupce, ki jim je športna tradicija znamke sicer všeč, a jih preobilna porcija športnosti vendarle ne zanima – Megane R.S. Line.

Približno tri tisočake, odvisno od izbire motorja in menjalnika, je treba doplačati za dekorativni paket opreme R.S. Line. Saj veste, lita platišča, prednji odbijač z značilno lamelo po vzoru dirkalnika F1 ter masko z vzorcem satja, zadek avtomobila pa krasi dvojna izpušna cev z izrazito nakazanim difuzorskim usmernikom zraka. Podobno športno zgovorna je tudi notranjost. Ta je izrazito črna in okrašena z rdečimi in belimi šivi.

A bolj kot vizualne spremembe v notranjosti štejejo nekatere druge. Na primer odlični prednji sedeži. S poudarjenimi in učinkovitimi bočnimi oporami jih lahko mirno uvrstim med tiste bolj športne. Niso prav mehki, prej nemško trdi, kar je seveda dobro. Športnost kokpita dopolnjujejo aluminijaste stopalke, okrasni vstavki iz materiala, ki spominja na ogljikove kompozite, ter športni volan, ki je zaradi perforiranega usnja in ravno pravšnje odebeljenosti pravzaprav odličen. Omeniti velja še zmogljiv (doplačljiv) avdiosistem, ki dopolni celoto.

Odgovor na hipotezo iz naslova članka bi tisti, ki prisegate zgolj na videz, zdaj že morali poznati. A to še zdaleč ni vse, kar je testni Megane ponujal. Ne nazadnje bo vse našteto, če si boste omislili Megana s 160-'konjskim' motorjem, tako ali tako del paketa, saj je ta za zdaj rezerviran izključno za R.S. Line. Obvezno se boste morali odločiti tudi za avtomatski menjalnik EDC. In osebno menim, da je pogonska konfiguracija testnega Megana vsekakor vredna razmisleka. Še posebej, če je vaš odnos do dinamične vožnje vsaj pozitiven.

Za začetek bi vas moral navdušiti odličen 1,33-litrski turbo­bencinar, ki se rad zavrti, je prožen in prav gotovo eden izmed najučinkovitejših v svojem razredu. Gre pravzaprav za derivat sodelovanja z Mercedesom, s čimer je nemški gigant Francozom po načelu ferpleja vrnil uslugo za njihov 1,5-litrski dizel. Težko bi rekel, da je vzorno varčen, je pa bila povprečna testna poraba (dobrih sedem litrov) daleč od tega, da bi si zaradi nje grizel nohte.

Sparjenost z menjal­nikom je načeloma dobra, prestave se dobro prekrivajo, izrazito dolga sedma pa omogoča tudi relativno visoko avtocestno povprečje (160 km/h pri 3.000 vrt/min). Vseeno pa menjalnik dopušča nekaj rezerve za izboljšave. Njegova odzivnost na mehanske premike prestavne ročice je za odtenek prepočasna, a v praksi bolj kot to moti dejstvo, da ni najbolj suveren pri prenosu motornega navora na kolesa.

To sicer ni tipična manira Renaultovih dvosklopčnih menjalnikov, a pri speljevanju (še zlasti v športnem načinu) je občutiti preveč sunkovitosti, k čemur verjetno bistveno pripomore strma krivulja motornega navora. V preostalih načinih delovanja je to bistveno manj izrazito, vseeno pa ta zelo potenten motor pri zelo počasni vožnji v koloni, ko je treba ohranjati zares minimalno hitrost, poskrbi za nekaj cukanja pri dodajanju in spuščanju plina.

Kljub temu da sta vzmetenje in celotno podvozje povsem standardna, pa Megane R.S. Line vozniku posreduje nekoliko izrazitejše povratne informacije. Menim, da predvsem zaradi 18-palčnih pnevmatik, ki tudi zaradi relativno nizkega preseka nekoliko vplivajo na udobje oziroma na mehkobno podajanje podvozja. Kot vsi sodobni spredaj gnani avtomobili ponuja dovolj oprijema v zavojih, ob resnem pretiravanju pa karoserija v zavoju ponikne in pokaže se nagnjenost k podkrmarjenju. Vseeno pa menim, da gre pri podvozju in voznih lastnosti za res dober kompromis med udobjem in agilnostjo.

Je torej nabor dobrot, ki jih prinaša paket R.S. Line, dovolj sladek za tako konkretno doplačilo? Je, vendar na seznamu dodatne opreme pogrešam nadgradnjo podvozja. Potem bi bil ta Megane zelo podoben tistemu, čemur smo nekoč s spoštovanjem rekli R19 16V.