Dolga pot še ni končana

Že res, da na zadku S-Crossa, kakršnega v tej podobi videvamo na cestah že osem let, piše Hybrid, a naj vas to ne zavede – gre za blagohibridni pogonski sklop, ki že uporablja 48-voltno tehnologijo. Tudi pri S-Crossu voznik nima ravno občutka, da bi se pod motornim pokrovom skrival kaj več kot zgolj bencinski motor. Priznam, nanj sem ob prvem stiku gledal celo nekoliko zviška, a sem kasneje ugotovil, da neupravičeno.

Tako kot Swift ima namreč S-Cross zdaj 130 'konjev' moči, kar je dovolj tudi za voznike, ki radi odločneje pritisnejo na plin. Občutek, da gre za avtomobil, namenjen (le) nezahtevnim voznikom, ne drži, saj je motor njegova najsvetlejša točka. Pri tem mu je v veliko pomoč samodejni šeststopenjski menjalnik, saj skupaj omogočata več kot spodobno pospeševanje in pa ravno pravšnje motorne vrtljaje za udobno križarjenje po avtocesti znotraj hitrostnih omejitev, ne da bi se motor naprezal prek 3.000 vrtljajev.

Delovanja elektromotorja ob tem ni čutiti, saj samostojno ne more delovati v nobenem voznem programu in le bela lučka na instrumentni plošči s simbolom baterije daje ob sproščeni stopalki za plin vedeti, da se sočas­no tudi polni baterija. A prav s pomočjo zagonskega alternatorja je speljevanje ob močni obremenitvi, denimo v klanec, nekoliko lažje.

Lahko bi ga označil za tihega partnerja, ki se pojavi le takrat, ko je to najbolj potrebno, ob tem pa pomaga tudi pri ugodni porabi goriva. Ta se namreč giblje okrog šestih litrov in pol, le stežka preseže sedem litrov. Morda med intenzivno terensko vožnjo, saj je avtomobil opremljen s serijskim štirikolesnim pogonom, ki pa ga mora voznik vklopiti sam z vrtljivim gumbom poleg vzvoda ročne zavore. Priznam, SX-4 nisem zapeljal na pravo brezpotje, je pa na strmem makadamsko-skalnatem parkirišču (ki si tega naziva sploh ne zasluži) blizu hrvaške Reke pokazal, da so tereni, na katerih se običajni avtomobili lahko zaplezajo, zanj mačji kašelj.

Še najbolj ravnodušnega me je pustila notranjost avtomobila. Analogni prikazovalniki me ne motijo (z izjemo nerodnih paličic za ponastavitev potovalnega računalnika), prav tako ne trda plastika volanskih stikal ali celo prosto viseč zaklep tretjega varnostnega pasu. Najbolj me je zmotil počasen in težko uporaben zaslon informativno-zabavnega sistema. Upravljati ga je namreč mogoče izključno na zaslonu, občutljivem za dotik, ki pa je pogosto počasen, pri nastavljanju glasnosti občasno celo neodziven, poleg tega ga zaznamuje zastarela grafika.

Če dobro pomislim, gre za povsem enak sistem, kot sem ga že pred slabima dvema letoma okrcal na testu tedaj polno opremljene Suzuki Vitare. A kompromise pri avtomobilu, ki ima na grbi že kar nekaj delovne dobe, je pač treba sprejeti in v tem primeru tega nisem storil s prevelikim odporom.