Poživitveni odmerek

Osvežitev zunanjosti ni prinesla nič kaj bistveno dramatičnega, če odštejem nove žaromete, v katerih svetijo svetilne diode, rahlo preoblikovane zadnje luči (tudi v njih ni več halogenskih žarnic) ter oblikovno agresivnejši sprednji in elegantnejši zadnji odbijač. Posodobitve v notranjosti so v znamenju digitalizacije, instrument­na plošča je še vedno v slogu Volkswagnove redoljubnosti, novi digitalni merilniki so dobro pregledni in se ponašajo z natančno grafiko.

Enako velja tudi za nov osempalčni osrednji komunikacijski zaslon, ki sicer po sodobnih merilih ni med največjimi, zato pa se lahko pohvali z enostavnimi izbirniki v slovenskem jeziku in s hitro odzivnostjo. K sreči so snovalci zmogli vsaj nekaj zdravorazumske filozofije in so ohranili mehanska stikala na volanskem obroču ter okroglo stikalo za uravnavanje glasnosti radijskega sistema, medtem ko se jim je zdelo vredno za nastavitev klimatske naprave namestiti za dotik občutljiva navidezna stikala. No, in ti tako imenovani drsniki so mi povzročali kar precej preglavic in tudi odvračali pozornost od dogajanja na cesti.

Pri pogonskem stroju pravzaprav nimam nobene dileme, kajti dvolitrski turbodizelski štirivaljnik se dobro ujame s Tiguanom in prepričan sem, da tako menijo številni vozniki. Pri dovolj odločnih 110 kilovatih (150 'konjih') razvije zadostno zalogo navora že pri nizkih vrtljajih, zato priganjanje na sredino vrtilnega območja skoraj ni potrebno. Poleg prepričljivih zmogljivosti je njegova odlika tudi zmernost pri porabi plinskega olja, ki je na merilnem krogu znašala 6,4 litra na 100 kilometrov.

Motor dobro sodeluje s sedemstopenjskim dvosklopčnim samodejnim menjalnikom, ki večinoma prestavlja razmeroma gladko, sem in tja pa pozabi na dobre manire in postreže tudi s kakšnim bolj grobim sunkom. Zanimivo je, da so notranji arhitekti obdržali običajno prestavno ročico oziroma je niso nadomestili s stikalom kot v nekaterih novih modelih, kar gre pripisati temu, da ta platforma še ne omogoča prestavljanja brez fizične povezave ročice z menjalnikom (t. i. sistem by wire).

Razveselil sem se tudi obvolanskih vzvodov za ročno upravljanje menjalnika. Vozniku v veselje in Volkswagnu v čast sta natančnost in čvrstost volanskega mehanizma, ki vozniku posreduje zelo natančne informacije o stiku koles z vozno podlago, a bi se sam vseeno odločil za štirikolesni pogon, saj da Tiguanu več terenskega karakterja, vozniku pa vlije dodatno mero samozavesti na slabših voznih podlagah.

Podvozje je razmeroma čvrsto, kar je sicer dobrodošlo pri vožnji po ovinkastih cestah, saj ni pretiranega nihanja karoserije, malo manj pa glede potniškega udobja, saj je blaženje cestnih grbin nekoliko bolj grobo, a še vseeno dokaj znosno.

No, nič ne dvomim, da sta bili količina in vsebina poživitvenega odmerka ustrezni in sta pripomogli, da se Tiguan zlahka še naprej meri s svojimi tekmeci – tudi s tistimi. ki so blizu prestižnega ozvezdja.