Na vrhu tudi po štirih letih od prihoda

Volkswagen Tiguan druge generacije je zame nekoliko poseben avtomobil. Zakaj? Kmalu po prihodu na trg je bil namreč prvi križanec, katerega volan sem dobil v roke, še preden sem postal avtomobilski novinar. Priznam, trendom navkljub sem privrženec (in to bom verjetno vsaj še nekaj časa ostal) klasičnih oblik oziroma karavanov, kupejev in pa limuzin. No, kljub temu pa je tisti Tiguan vsaj nekoliko omehčal moje zadržke do križancev, nanje od tedaj gledam z nekoliko drugačnimi očmi.

Lahko bi celo zapisal, da sem ob prevzemu tega Tiguana že nekako pričakoval, kakšen avtomobil me čaka, toda to bi bila le polresnica. Kajti testni primerek z letnico 2020 je bil po zaslugi oznake Allspace občutno daljši, po zaslugi paketa dodatkov R-Line je navzven deloval precej agresivneje, poleg tega mu je pod motornim pokrovom bilo nekoliko močnejše srce. Torej, same pozitivne lastnosti.

Omenjeni motor je bil tudi glavna novost v testnem primerku. Dvolitrski dizel s 140 kilovati moči je srednja opcija v ponudbi dizlov – pod njim je še izpeljanka z močjo 110 kilovatov, nad njim pa enako velik motor z dodatnim turbo puhalom in 176 kilovati (240 'konj'). Ni ravno malo, glede na njegove dimenzije pa tudi ne preveč. Vsaj takšne so bile moje domneve ob prevzemu, to pa se je potrdilo tudi na cesti

Testni primerek je bil namreč opremljen tudi s sedemstopenjskim dvosklopčnim menjalnikom, ki skrbi za to, da se moč na cesto prenaša na vsa štiri kolesa. Takšna kombinacija motorja in menjalnika se je odlično izkazala tam, kjer se takšen Tiguan največ zadržuje – na avtocestah in mestnih vpadnicah. Motor se ne napreza in ne zataji, kadar je potreben hiter odziv. Pri tem sicer porabi kak deciliter ali dva dizelskega goriva več, a brez strahu: ob umirjeni vožnji in upoštevanju omejitev je poraba na normnem krogu znašala povsem solidnih 6,9 litra na 100 kilometrov.

Sicer pa je bil preizkušeni Tiguan opremljen še z enim dodatkom, ki povsem spremeni njegov značaj, in sicer z dinamičnim uravnavanjem podvozja (DCC). Kljukica, za katero je treba doplačati dobrih 1.100 evrov, namreč omogoča prilagajanje podvozja vozni podlagi, po potrebi pa ga tudi izdatno ojača.

Je pa za pravi občutek in preizkus treba zapustiti avtocesto in navigacijo usmeriti na kakšno nekoliko bolj zavito cesto. Tam namreč blaženje in štirikolesni pogon začneta sodelovati kot popolnoma uglašen duet, kot hrvaško-slovenska glasbena atrakcija 2Cellos, tako da voznik dobi občutek, kakor da vozi nekaj centimetrov nižji in kakšnih deset centimetrov krajši avtomobil.

Šele pri takšni vožnji, ki pa si jo bo večina voznikov privoščila le redko, voznik na trenutke začne pogrešati nekaj dodatnih kilovatov moči, ki jih sicer ponuja najmočnejši motor v ponudbi tega modela. Ob priganjanju v klanec se motor namreč utegne nekoliko zadihati, odzivnost stopalke za plin pa je morda nekoliko slabša, kot bi si želeli, še posebno v programu samodejnega pretikanja menjalnika – z ročnim pretikanjem prek 'ušes' za volanskim obročem lahko to težavo še nekoliko zmanjšate.

Turbo puhalo je, kot rečeno, le eno in ima opazno turbo luknjo ter slabšo odzivnost v spodnjem območju motornih vrtljajev, pri odločnem speljevanju ali (počasni) vožnji v hrib. A pozor, to boste morda opazili pri bolj dinamični vožnji le zato, ker že omenjeno podvozje sploh omogoča takšno vožnjo.

Sicer pa se Tiguan Allspace R-Line z marsičim ponaša tudi v kabini. Ta je zasnovana sodobno in pregledno, zato bo prepričala tudi tiste posameznike, ki so Volkswagnove avtomobile nekoč dojemali kot neizvirne in dolgočasne. To jim je uspelo doseči povsem elegantno – tudi z izdatno ambientalno osvetlitvijo kabine in pa z velikim panoramskim oknom, ki se razteza tudi nad prostorno drugo sedežno vrsto.

Posebnih pohval si sicer zaslužita sprednja sedeža. Sta sicer le ročno nastavljiva, a se oddolžita z možnostjo intenzivne masaže, ki ji je po večurnem sedenju za računalnikom vsakič znova uspelo nekoliko sprostiti napetost v hrbtu.

Nabor same tehnike, ki je na voljo vozniku – od zabavne do asistenčne –, je bogat. To sicer zahteva nekaj privajanja in odkrivanja, preden najdemo vse sisteme in funkcije, vendar pa so ti postavljeni povsem smiselno, tako da to povsem enostavno opravilo že po nekaj poskusih prilagajanje videza digitalne instrumentne plošče in nastavljanja prikaza želenih podatkov postane povsem enostavno opravilo.

Nelogičen se zdi le prikaz navigacije oziroma zemljevida, ki ga lahko gledamo le na zaslonu informacijsko-zabavnega sistema ali pa instrumentne plošče, pri čemer ostane prvi zaslon črn – razen če ne izberemo prikaza radijskih postaj ali katere druge funkcije.