Kratki test: Volvo V60 D4 Summum

To, da res slabih avtomobilov na trgu skoraj ni več, ni nobena skrivnost. Zato pa je toliko več v osnovi dobrih in celo odličnih avtomobilov, ki pa jih kvarijo nadležne malenkosti, majhne, a še kako pomembne napake. Takšne, pri katerih ostaneš brez besed, da se lahko zgodijo ob vsem razvoju in preizkušanju.

Tale Volvo jih nima, in prav zato postane tudi dejstvo, da v resnici po nobeni lastnosti (no ja, skoraj, a o tem kasneje) ne izstopa, prednost, in ne slabost. Je takšen avtomobil, v katerega z veseljem (a ne navdušenjem) sedete vsak dan, ki vas ne spravi ob živce in ki nase opozori le s tem, da je treba vanj natočiti gorivo, ga voziti na redne servise in vsako leto registrirati.

Motor, recimo: dvolitrski turbodizel, pri katerem oznaka D4 pomeni, da zmore 120 kilovatov oziroma 163 'konjev' največje moči, je dovolj varčen (na normnem krogu je porabil 6,4 litra, v vsakodnevni uporabi pa malenkost pod osmimi litri), dovolj tih in dovolj prožen, da voznik skoraj ne opazi, da je v avtomobilu. Pod motornim pokrovom malce brni in avtomobil gre. Nobene umetnosti.

Šeststopenjski samodejni menjalnik z oznako Geartronic ni vrhunec ponudbe menjalniške avtomatike, a mu ne moremo očitati, da je njegovo delovanje prepočasno ali pregrobo. Skoraj vedno se znajde v pravi prestavi in edino, kar vas bo opozorilo nanj, je delovanje sistema start-stop. Motor tega Volva namreč ugasne že, ko je hitrost okoli pet kilometrov na uro, in potem je, če ste tega vajeni (ampak roko na srce: velika večina voznikov tega ni vajena in ne opazi), težko ustaviti povsem brez sunka – pri ročnem menjalniku te težave ne bi bilo, pri nekaterih konkurentih s samodejnim menjalnikom je tudi ni.

Podvozje je seveda Volvova klasika, torej ne pretrdo in z varno podkrmarjeno lego na cesti, zavore so zanesljive in jih je mogoče (razen omenjene težave pri ustavljanju) zlahka dozirati.

Notranjost: izstopajo merilniki, in to pozitivno. Ti so povsem digitalni, torej en sam LCD-zaslon, na katerem se merilniki izrisujejo. Preklapljati je mogoče med tremi različicami: normalno, eko in športno. Večino testa smo uporabljali zadnjo, ne toliko zaradi rdeče barve (to smo omilili tako, da smo merilnike iz načina poudarka na barvah preklopili v način poudarka na kontrastu), kot zaradi tega, ker so tako najbolj pregledni: merilnik hitrosti je digitalni, levo od njega je lahko jasno prikazano delovanje tempomata oziroma omejevalnika hitrosti, desno pa razpoložljiva in trenutno uporabljana moč, hkrati pa so izpisani še dva podatka s potovalnega računalnika (na primer trenutna poraba in doseg), zunanja temperatura, ura in prevoženi kilometri. V načinu eko, na primer, je več prostora namenjenega indikatorju ekološke vožnje, izgine pa prikazovanje moči.

Ostanek kabine je klasično Volvov – odlični sedeži, odlična ergonomija, ravno še dovolj prostora na zadnji klopi in dovolj velik prtljažnik. Za družinsko uporabo z njim ne boste zgrešili, seveda pa na zadnjih sedežih ne pričakujte prostorskega razkošja. V tem razredu in s temi zunanjim merami je to pač pričakovano.

No, vidite: ena pohvala, ena majhna graja, vse drugo pa je takšno, kot bi pričakovali, in zato neopazno. In to je, kot smo zapisali že na začetku, tudi bistvo tega avtomobila. Še najmanj neopazna je cena: testni V60 je stal malenkost čez 60 tisočakov, a je ob tem treba upoštevati, da je imel poleg že tako visoke stopnje opreme Summum (vanjo spadajo digitalni merilniki, odličen avdiosistem, usnjeno oblazinjenje, tempomat z omejevalnikom hitrosti, parkirna tipala, tipalo za dež ...) še doplačilne biksenonske žaromete, paket podpore vozniku (s tipali za mrtvi kot, opozarjanje na nehoteno zapustitev voznega pasu, nadzor budnosti voznika, radarski tempomat, opozarjanje na nevarnost trčenja) ter navigacijo in večpredstavnostni sistem. In zato cena, ki seveda ni nizka, ni neupravičena – le neopazna na žalost ni.

Besedilo: Dušan Lukič