Lada Desetka Wagon

V enem naših obmorskih mest me je neki gospod vprašal, kaj menim o Ladi Desetki Wagon. »V vseh kilometrih, ki sem jih do takrat prevozil, nisem našel niti ene stvari, o kateri bi lahko rekel, to je pa dobro narejeno ali to dobro deluje, « se je pritožil.

Ker mu na vprašanje nisem znal »izstreliti« o avtomobilu nič pametnega, me je začel natančneje spraševati o prostornosti, trpežnosti, porabi goriva in seveda o ceni. Ko mi je povedal, s kakšnim namenom se zanima za avto, sem tudi sam znal več povedati in pogovor je lahko stekel bolj tekoče.

Pri opisu prostornosti sem začel pri 650-litrskem prtljažniku, ki je še povečljiv s podiranjem zadnje klopi. Ta je uporabno deljiva po tretjinah skupaj s sedalnim delom. Zadnja vrata segajo vse do odbijača, ki tvori nizek nakladalni rob, dvignjen le 570 mm od tal. Za lažje tovorjenje raznih pralnih strojev in hladilnikov so vrata široka dober meter.

Da lahko vidimo, kaj prevažamo v prtljažniku, tudi ob treh zjutraj, nam priskoči na pomoč lučka, ki sicer deluje le ob prižganih lučeh. Celoten paket zraka je pokrit s trdno polico dokaj velikih izmer. Polica je zložljiva, ampak v zloženi obliki ne postavlja ravno meril kompaktnosti in s tem povzroča nemalo težav s shranjevanjem v demontirani obliki.

Peta vrata je mogoče odpirati iz potniškega prostora (s pritiskom na tipko na armaturni plošči) ali pa od zunaj s ključem. Vsekakor je elegantnejša rešitev s tipko, a ta je na voljo le, če doplačate za paket opreme, v katerem dobite še osrednjo ključavnico in električno pomična vsa štiri bočna stekla.

Lade so znane kot trpežni in vzdržljivi avtomobili. To velja tudi za Desetko Wagon. Glede porabe goriva se je izkazala za nepožrešno prevozno sredstvo, saj je na testu porabila okoli osem litrov na sto prevoženih kilometrov.

Vožnja je drugačna, da se izrazim z najbolj vljudnim izrazom.

V zadnjico vas neprestano žuli okvir sedeža (vsaj na voznikovi strani), sedeži so v osnovi premehki, volan ni servoojačan in pri odločnem speljevanju iz ovinka (vključevanje v promet) ga morate držati močneje, saj vam ga sicer zaradi pogona na prednja kolesa lahko dobesedno iztrga iz rok.

Zaviranje z Desetko je tudi ena od posebnosti. Zavore so sicer servoojačane, vendar precej šibko, tako da je za ustavljanje treba močneje pritisniti na stopalko, učinek pa je kljub temu slab, kar je razvidno tudi iz zavorne poti, ki je dolga kar 63, 2 metra.

Da vam pri vožnji z Wagonom ni dolgčas, še dodatno poskrbita nekakovostna izdelava in materiali. Tako boste v Desetki lahko poslušali neštete zvočne efekte, najbolj pa uro, črpalko za gorivo in »kukavico«. Ura tako glasno tiktaka, da se sliši celo pri hitrosti 100 km/h, čeprav avto pri tej hitrosti ni ravno vzorno tih (67 dB). Brnenje črpalke za gorivo je mogoče slišati pri prostem teku motorja.

Pri vsakokratnem zagonu motorja pa vas pozdravi »kukavica« (beri: Check control). S kukavici podobnim oglašanjem opozarja na razne nepravilnosti, kot so premalo olja v motorju, premalo hladilne tekočine, ali katera od vrat niso zaprta, obrabljenost prednjih zavornih ploščic in nedelovanje zavornih luči.

Cena pri tem avtu je dvorezen meč. Desetka Wagon ponuja zelo veliko prtljažnika za zelo malo denarja in hkrati nič varnosti, da o udobju sploh ne govorim. V Ladi namreč trenutno ni mogoče dobiti varnostnih blazin, pripomočka ABS niti klimatske naprave.

Seštevek vrednosti teh dobrodošlih napravic v cenikih raznih proizvajalcev znaša nekaj sto tisočakov. Ta vrednost pa vsaj delno, če ne v celoti, pokrije razliko v ceni med Desetko Wagon in nekaterimi konkurenti v tem cenovnem razredu. Torej, ali naj nekdo kupi veliko zraka in nič varnosti za malo denarja?

Ali pa naj za nekaj več denarja kupi nekaj varnosti, morda še malo udobja, in morebitne hladilniki, vreče krompirja ter pralne stroje prevaža s prikolico, ki jo le po potrebi »obesi« za avto. Mi vsekakor mislimo, da je pametneje občasno uporabiti prikolico za prevoz večjih tovorov, kot pa pogrešati ABS in varnostne blazine, ki so v dananšnjih avtomobilih vse bolj nepogrešljiv del opreme.

Peter Humar

Foto: Peter Humar