Lancia Delta 1.8 Di Turbojet 16v Platino

Če ste pri stvari malo bolj s srcem in čustvi, pa le nadaljujte. In mimogrede: ljubitelji dizlov boste razočarani, tisti Di namreč ne pomeni dizelskega motorja . .

A preden se mu posvetimo, najprej nekaj o Delti. Ni prva testna, ki smo jo vozili, zato že vemo, da gre za avto, ki ima vse možnosti, da postane vrhunski družinski avto. Notranja prostornost, recimo, je v samem vrhu razreda in brez težav lahko zapišemo, da se v njem udobno peljejo štirje odrasli. Ja, tudi zadaj je prostora dovolj – res pa je, da je zato prtljažnik povsem povprečen.

Tudi oblikovno bi Delti težko kaj očitali. Najdejo se sicer takšni, ki jim za Lancio značilne tanke zadnje luči v tehnologiji LED nikakor niso všeč, in najdejo se takšni, ki trdijo, da je nos grd. A Delta je v resnici skladno oblikovana, poleg tega se ji leta ne bodo pretirano poznala.

Tudi znotraj bi lahko zapisali podobno, a se tu zgodba hitro prevesi k minusom. Sedeži, recimo (sprednji, seveda), so zgled tega, kakšni sedeži v sodobnem avtomobilu ne smejo biti, in tudi kolektivni spomin uredništva v bližnji preteklosti ne pomni slabših. Izbočeni na sredini, da ima voznik ves čas občutek, da bo padel z njega, brez bočne opore, z napačno oblikovanim hrbtnim delom, omejenimi možnostmi nastavljanja . . Tu so Italijani ustrelili daleč mimo tarče.

Tudi merilniki bi lahko bili boljši, tisti za hitrost preglednejši, grafični zaslon med njimi, ki gosti tudi podatke potovalnega računalnika, pa bolje izkoriščen.

In kakovost izdelave? Malce italijanska. Smerniki, recimo, so se med vožnjo sami preklopili iz trojnega utripa ob kratkem dotiku njihove ročice brez zvočnega signala na petkratni utrip, ki ga spremlja tiktakanje . .

No, ja, ko voznik odpelje z mesta, se da vsaj nekatere izmed teh pomanjkljivosti pozabiti – motor, ki se je skrival v nosu testne Delte, je namreč pravi biser.

Zaželeti si ga je sicer mogoče le v kombinaciji s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom, a to pravzaprav sploh ne moti. Kombinacija motorja in menjalnika se namreč izkaže za dovolj posrečeno, in kar izgubi menjalnik s svojo rahlo lenobnostjo pri pretikanju v nižje prestave, nadoknadi motor, ki se izkaže s prožnostjo in z uglajenostjo že pri najnižjih vrtljajih.

Sicer pa: v Lancio spada avtomatika, ročni menjalnik ob takem motorju pa v recimo Alfo . .

1, 8-litrski motor diha s pomočjo prisilnega polnjenja, premore pa tudi neposredni vbrizg. Z njim se da sicer biti precej varčen, precej bolj, kot kaže naša testna poraba, res pa je, da je to v kombinaciji z menjalniško avtomatiko precej nadležno početje. Z ročnim menjalnikom bi bila poraba zlahka tudi za dva litra manjša . .

Zato pa ni nobenega dvoma, ko gre za zmogljivosti – tako motorizirana Delta pospešuje zlahka in odločno, ob tem pa postreže z ravno prav športnim zvokom. Poraba je sicer večja, kot bi si želeli, a je treba vendarle upoštevati zmogljivosti motorja in kombinacijo z menjalniško avtomatiko – in potem je jasno, da je končna številka povsem normalna (če že ni zelo majhna).

Takšna Delta pač ni namenjena vsakomur (pa čeprav bi ob nekaj izboljšavah lahko bila). Zanjo je treba imeti nekaj ljubezni do italijanske avtomobilske tehnike, malce živcev (tudi zaradi hrupa vetra okoli karoserije pri večjih hitrostih) in nepreplitvo denarnico (oprema je sicer bogata) . . Potem težav ne bo.

Dušan Lukič, foto:? Aleš Pavletič