Lancia Phedra 2.2 16V JTD Emblema

Kaj je torej tisto ’več’, tisti prestiž, ki ga drugi trije sorodniki ne premorejo? Je Lancia res toliko boljša?

Začnimo pri nosu avtomobila. Ta je prepoznaven, Lancijin, in to je zagotovo največja prednost. Če že sama oblika avtomobila ne premore karoserijske drugačnosti, razen žarometov in zadnjih luči, malenkostnih podrobnosti, koščka kroma več in še česa, je maska z veliko značko Lancia na vrhu zadetek v polno.

Dejansko deluje aristokratsko, saj se po obliki spogleduje s tradicijo, ki v krogih visoke družbe nekaj pomeni. Tja Lancia nedvomno sodi. Njene elegantne linije so brezhibne in na z okusom izbranih platiščih avto kot celota deluje izredno uglajeno. Sodobno, a s pridihom klasike.

Tako sta prednja žarometa čista, velika in oblikovalsko brezhibna. Enaka zgodba je zadaj. Zadnje luči niso samo učinkovite (razpoznavne za druge udeležence v prometu), ampak tudi zgled skladnega oblikovanja, stičišče sodobnega in klasike.

Pogled v notranjost razkrije, da se Phedra ne razlikuje kaj dosti od drugih treh enoprostorcev. Okrogli merilniki, ki so na sredini armaturne plošče, so namreč enaki kot pri Peugeotu, Citroënu ali Fiatu. To seveda ne pomeni, da so slabi. Nasprotno, so pregledni in zato uporabni, kar pa je najpomembnejše, ne kvarijo videza notranjosti. Izdelana je iz izbranih materialov in tako prijetna za voznika in potnike.

Naj poudarimo, da se v Phedri lahko udobno pelje pet ljudi, zadnja dva sedeža sta bolj za silo ali za otroke. Odrasli potniki so zadaj precej utesnjeni. Pohvala gre sedežem, ki so udobno oblazinjeni in poleg tega dober kompromis med neutrudljivostjo in bočnim oprijemom telesa. Vsi so tudi nastavljivi (pomik naprej in nazaj in naklon naslonjala) s tritočkovnim varnostnim pasom, kar se za avto takega cenovnega razreda seveda spodobi.

Povsod v notranjosti bodo potniki našli tudi precej predalčkov in žepov za odlaganje drobnarij, tako bo vaša gospa brez težav odložila šminko ali mobilnik, ki ne bo ob prvem sunkovitem zaviranju poletel daleč naprej. Vsa pohvala gre seveda še električnim bočnim drsnim vratom, ki se odpirajo sama. To nam je znano že od drugih avtomobilov četvorčka, priznati pa moramo, da da Lancii to še dodaten čar, ker lahko z elegantno gesto očarate svoje potnike.

Vstopanje v avtomobil z obeh bokov je zato ne samo lažje, ampak tudi prijetnejše. Če nas torej vprašate po udobju, si Lancia zasluži vse pohvale, težko bi si želeli še kaj več, saj ima vse, kar mora imeti avto luksuznega razreda. Stopnja več bi bila le še usnjena preobleka in masažni sedeži, toda kaj potem ostane velikim luksuznim limuzinam? Ne smemo pozabiti, da je Phedra še vedno ’le’ enoprostorec, ki je lahko družinski avto ali pa službeni ’shuttle’ za prevoz najbolj zahtevnih strank.

Te se ne bodo pritoževale, ko jih boste hitro in udobno prepeljali na končni cilj. Dizelski motor 2.2 16V JTD je namreč dovolj zmogljiv, da s 128 KM in 314 Nm navora zadovolji tudi najbolj zahtevne. Phedra je lahko tudi udoben dolgoprogaš, saj po naših meritvah doseže končno hitrost 182 km/h brez napora, pri tem pa porabi deset litrov dizelskega goriva na 100 kilometrov.

Ko smo merili testno povprečje, je skupna poraba znašala 9, 1 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov, kar ni pretirano, če pomislimo, da avto s svojimi zajetnimi dimenzijami ustvari precej zračnega upora, poleg tega pa s 1.783 kilogrami prazne mase sodi med težkokategornike. A glede na to, da je posoda za gorivo velika kar 80 litrov, se na bencinskih servisih ne boste ustavljali prav pogosto.

Morda še za konec beseda ali dve o ceni. Devet milijonov za osnovni model Phedre s tem motorjem in z opremo Emblema ni malo denarja, še manj, če pomislimo, da je cena testnega vozila znašala 9, 4 milijona (doplačilo za kovinsko barvo, 16-palčna lita platišča in nosilni prečki prtljažnika).

Na vprašanje, ali se izplača doplačati dober milijon za to, da enak avto deluje nekoliko bolj aristokratsko, recimo da tudi lepše, bi odgovorili pritrdilno! Res pa je, da se kupci Lancie, te prestižne znamke, o tem zelo verjetno ne sprašujejo.

Peter Kavčič

Foto Aleš Pavletič