Land Rover Freelander 2.0 XEdi

Freelanderju od vseh teh treh kategorij morda najbolj ustreza prav prva. Toda poudariti moram, da se v njej uvršča zelo visoko. Zakaj? Da je le hribolazec, dokazuje že s svojo obliko. Zaobljene linije in privlačna podoba sporočajo, da je njegov dom bližje mestnim ulicam kot pa drevesom, skalam in brezpotjem. To je opaziti tudi v njegovi notranjosti.

Privlačna armaturna plošča v svetlo rjavi in turkizni barvi še zdaleč ni tovornjaško robustna. Tudi oblazinjenje, tako na sedežih kot na stropu, vratih in tleh, še zdaleč ni namenjeno tacanju v škornjih. Če vas o tem še nista prepričala zunanjost in notranjost, morate odpreti še vrata prtljažnika. Ta se sicer odpirajo precej težaško in zato nežnim damskim rokam še zdaleč niso namenjena, toda ko jih odprete in se zazrete v notranjost, vam končno mora postati jasno, da Freelander ne sodi v razred klasičnih terencev.

V tkanino oblečen prtljažnik, z ločenim predalom v dnu, ki ga je mogoče celo zakleniti, ne daje vtisa, da je namenjen prevažanju ubite divjadi, od blata umazanih škornjev ali orodja, ki bi vam v kritičnih trenutkih pomagalo nadaljevati pot.

Da Freelander ni pravi terenec, vam postane jasno tudi, ko se usedete za volanski obroč. Ročico reduktorja boste poleg prestavne ročice iskali zaman. Freelander ima namreč štirikolesni pogon, nima reduktorja, zato pa ima dodatek HDC, ki pri strmih spustih vozilo elektronsko zavira in nadzira njegovo gibanje. In končno, čisto nič terensko ni niti njegovo podvozje.

Freelander stoji na takšni zasnovi, kot jo ima večina družinskih avtomobilov. Torej so mu snovalci namenili tako spredaj kot zadaj posamične obese. In kaj je potem Freelander? Najmanjši Land Rover je predvsem odličen kompromis med mestnim in terenskim avtomobilom.

Zaradi svoje notranjosti, ki je narejena tako, da potnikom in vozniku ponuja kar največ udobja, in zaradi podvozja, ki je namenjeno udobni vožnji tudi po asfaltnih cestah, je Freelander izredno uporaben avto v vsakodnevnem prometu.

No, prav ta isti Freelander pa vas ne bo razočaral niti ob koncih tednov, ko se boste z njim odpravili do počitniške hišice, odmaknjene nekam v slovensko hribovje. Če potrebujete prav takšen avto in če se morda odločate za Freelander, pa vam svetujem, da se med motornima različicama raje odločite za turbodizelsko.

Ta ima sicer nekoliko manj moči, kar se čuti predvsem pri pospeških in končni hitrosti, ki je nekoliko slabša. Toda za umirjeno vožnjo, čemur je namenjen takšen Freelander, je moči še vedno povsem dovolj. Zato pa pri turbodizelskem motorju pride toliko bolj do veljave navor, tako da Freelander postane uporaben tudi na nekoliko zahtevnejših poteh.

Zavedati se je namreč treba, da reduktorja tu ni. To pomeni, da vratolomnih vzponov z njim ne boste premagovali. Če pa že boste zašli na strm in spolzek teren, se vam ga kljub temu ni treba ustrašiti. Z dodatkom HDC in le z najosnovnejšim znanjem o terenski vožnji boste varno prešli tudi to. Freelander je namreč hribolazec, ki od voznika ne zahteva pretiranega znanja in dela, ob tem pa želi njemu in drugim potnikom ponuditi kar največ udobja.

No, ker nasvet nikoli ni odveč, morda še to: Freelander 2.0 XEdi je predvsem dober hribolazec in še zdaleč ne vsemogočen terenec, zato vam svetujem, da se z njim vendarle ne odpravljate zunaj »markiranih poti«.

Matevž Korošec

Foto: Uroš Potočnik