Lexus IS 200

Jasno. Vse, kar presega pametne ekonomske okvire, določene z rednimi prihodki in obveznimi odhodki, je luksuz. Za nekoga je to lahko že razmajan Jugo, za drugega F 360 Modena. Nekje vmes je tudi Lexus.

Čeprav ime te blagovne znamke hote namiguje na spogledovanje z luksuzom, v absolutnem merilu to gotovo ni. Še posebej takšen avtomobil ne, kot smo ga preizkusili, saj cenejšega Lexusa skoraj ni mogoče kupiti. IS 200 je namreč najmanjši model te blagovne znamke in zato tudi v osnovi najcenejši. Ne pomeni pa, da je zato najslabši.

Pomembne so zunanje mere. Prav tale Lexus je nastal zato, da bi ugajal petičnim Američanom, ki jim ameriško ni dovolj dobro in se zato ozirajo po Evropi in njenih izdelkih. Audi, BMW in MB so tam spoštovani izdelki, čeprav se po značilnostih, ki jih takšen Lexus ima, zdi, da hoče tale Japonec najbolj mešati štrene Beemvejevi trojki.

Ja, Američanom ni težko prodajati blagovne znamke, Japonci pa so ugotovili, da je neprimerno laže ustvariti novo znamko, kot pa izboljšati imidž stare in znane znamke. Zato ima Honda Acuro, Nissan ima Infiniti, Toyota pa Lexus.

In kaj je pravzaprav narobe s Toyoto? Nič. Kadarkoli nam pride pod roke katera od statistik, ki spremlja kakovost in pogostost okvar osebnih avtomobilov, je Toyota s svojimi izdelki na vrhu ali tik pod njim. Toyotam torej ne manjka nič. Ali pač?

No, prodajna paleta Toyot je najbolj pestra od vseh blagovnih znamk na svetu in med njimi so tudi velike in luksuzne limuzine. Toda človeški dejavnik je kriv, da vse našteto pač ni dovolj. Kdor hoče »nekaj več«, zahteva to pri prav vseh zadevah, ki se tičejo avtomobila. Torej tudi pri znamki. Zato torej Lexus namesto Toyote.

Če prevedem v bolj domač jezik: Slovenec pravi: Ti imaš Fiat, jaz pa Lancio. Ali pa: Ti imaš Volkswagen, jaz pa Audi. In zdaj nekako pričakujejo, da bo kdo rekel tudi: Ti imaš Toyoto, jaz pa Lexus. Evo ga, fant ima nekaj več.

Pri Toyoti se trudijo, da so Lexusi daleč od Toyot, in res v njih morda spominja na matično blagovno znamko le kako stikalo za gretje sedežev. Vse drugo je in mora biti drugačno, predvsem pa mora dajati močnejši občutek prestiža. Ah, kam človeka pripelje prestiž . .

Lexus IS 200 je torej avtomobil, ki ga po merah uvrščamo v srednji avtomobilski razred in dejstvo je, da je v resnici veliko lepši, kot je videti na fotografijah. Njegova zunanjost je skupek treh različnih elementov: prednji del je nizek in širok, zadek je videti ozek in visok, boka pa sta preprostih, proti zadku vzpenjajočih se linij.

Takšen, skupaj z drobnimi oblikovalskimi detajli, skuša biti športnega videza, kar mu ob velikih kolesih, nizkih gumah in lepih ulitih platiščih brez dvoma bolj ali manj uspeva.

Čeprav na prednjem delu IS 200 nima kakšnih revolucionarnih oblikovalskih rešitev, se zdi, kot da je prav ta del avtomobila najbolj suveren. V oči padeta velika kolesna izreza, ki sta v celoti zapolnjena s kolesi, obenem pa se pločevina nad njima le še rahlo dvigne proti motornemu pokrovu, kar optično naredi avtomobil še nižji, kot je.

Najbolj nenavaden del tega avtomobila pa je njegov zadek; tam so namreč luči prvič prekrite z belo (plastično) šipo, kar daje avtomobilu poseben pečat in seveda tudi dobro prepoznavnost. Morda sta še najbolj proč od evropskega okusa dodatni luči, nameščeni v pokrovu prtljažnika, ki s svojo okroglostjo nekako ne sodita v oblikovni koncept tega avtomobila.

Še več presenečenja kot zunanjost ponuja notranjost. Kdor ne »pade« več na usnje, bo brez dvoma usmeril pozornost na merilnike. Ti so oblikovani kot kronograf, športna ura s tremi dodatnimi okroglimi številčnicami. Jasno, tu sta ura in merilnik hitrosti, dodatne številčnice pa kažejo trenutno porabo goriva, temperaturo hladilne tekočine in napetost v električnem omrežju. Vsekakor izvirna rešitev, vredna pozornosti.

Avtomobil je vreden približno toliko, kot ponuja dobrega počutja. V IS 200 je občutek vse prej kot značilen japonski. Prevladuje črnina, svetla obloga je le na stropu. Črna je večina plastike, črn je drobno naluknjan semiš na srednjem delu sedežev ter na zgornjem delu obloge vrat in črno je usnje na sedežnih robovih. Črna so seveda tudi tla. Med to črnino različnih tonov je vrinjeno le nekaj plastike v barvi titana, s tisto okrog merilnikov vred.

Nekako preseneča, da pokrov motorja ni podprt z blažilniki, da je volanski obroč, ki po videzu in obsegu spominja na Hondine, nastavljiv le po višini in da je električno nastavljiv le voznikov sedež, sovoznikov pa je nastavljiv ročno, in to v precej manj smereh kot voznikov. Sicer pa je prostornost približno taka kot pri Beemejevi seriji 3.

To pomeni, da ima IS 200 dovolj prostora za voznika in sovoznika (ergonomija pa je seveda dovršena), potniki na zadnji klopi pa bodo veliko bolj zadovoljni s sedenjem v katerem od precej cenejših, a enako velikih avtomobilov. Zadaj prostor dodatno zmanjšuje še sredinski tunel, ki pokriva kardansko cev. Ja, IS 200 ima pogon na zadnji kolesi.

Težko je reči, ali ima zadnji pogon zaradi neposredne konkurence iz Nemčije ali pa zato, ker takšna zasnova ponuja določene prednosti. Kljub tehnični dovršenosti elementov pri prednjem pogonu še vedno obstaja razlika, če prednji kolesi le krmilita.

Manevrski prostor pri snovanju geometrije podvozja je takoj precej večji, kar se prav pri tem Lexusu lepo opazi. Gibanje tega avtomobila je prav v vrhu med konkurenti: lega na cesti je vrhunska v vseh okoliščinah, pospeševanje je odlično nadzirljivo in krmiljenje je odlično, ob tem pa je volanski mehanizem tudi natančen in dokaj neposreden. Kljub temu in kljub (izklopljivemu) sistemu ASR velja biti na spolzkem previdnejši, saj lahko zadek uide tudi takrat, ko morda tega še ne pričakujete. Ampak to je pač (edini) davek zadnjega pogona.

Celoten avtomobil in zato tudi podvozje tega Lexusa je športno udobno, a z nekaj več poudarka na športnosti, kar pomeni, da je lahko slaba cesta za potnike manj udobna. Tak kompromis ima seveda tudi svetlo stran: IS 200 je zato na dobrih asfaltnih cestah bolj suveren.

In ko govorimo o motorju, je mera asociacij polna; ta je ob dveh litrih prostornine (obstaja tudi IS 300 s tremi litri) - vrstni šestvaljnik! Torej: Beemvejeva shema. Zaradi pogona je motor nameščen vzdolžno in za »dvolitraša« je precej živ. Res ima dokaj veliko moč, a tudi navor ne razočara, k obojemu pa svoje prispevata tudi štiriventilska tehnika in sistem prilagodljivih časov krmiljenja ventilov VVT-i.

Serijsko je v tem modelu ročni 6-stopenjski menjalnik, v testnem pa je bil doplačilni 4-stopenjski samodejni. Škoda, morda pa tudi ne. Tak menjalnik sicer ne omogoča sekvenčnega pretikanja (kot Tiptronic in druščina), kljub temu pa je zelo hiter, še najbolj pa navduši mehak in natančen tek ročice po njeni žagasti (nekaj Benzovega vpliva) kulisi.

Vsekakor s svojimi lastnostmi le malo zmanjšuje celoten športni vtis avtomobila, ob tem se odkupi še s podatkom o položaju menjalnika v merilnikih in le nekoliko sunkovito pretikanje ni povsem v slogu.

Vse navdušenje se kot vedno konča na blagajni. IS 200 ni ravno poceni, čeprav je spet res, da z večino konkurentov stopa vštric ali pa je celo nekoliko pred njimi. Nekaj šteje tudi ekskluzivnost. In ko vse to seštejete, razmišljanje o luksuzu sploh ni tako napačno.

Vinko Kernc

FOTO: Uroš Potočnik