Kratki test: Lexus NX 300h MC AWD 5D E-CVT F Sport Premium M.L. PVM Pano Wireless

In tako kot so pri Toyoti ozelenili svojo prodajno paleto, se tudi Lexusovi modeli bolj ali manj že vsi ponašajo s hibridnimi pogoni. Niti križanec NX ni izjema. A kako bi to sploh bil, ko pa je že kmalu po svojem rojstvu (leta 2014) v hipu osvojil kupce in postal najbolje prodajan Lexus. Kot glavni igralec si jemlje zasluge za kar 30 odstotkov celotne Lexusove prodaje, kar pa zaradi njegove oblike in zaželenosti razreda seveda niti ni tako zelo nenavadno. Hkrati mu pomaga to, da je ob hibridnem pogonu na voljo tudi z bencinskim motorjem, kupci pa se lahko odločijo še med štirikolesnim ali le dvokolesnim pogonom. Dokaz, da so Japonci z njim res zadeli v polno, pa je tudi to, da z njim privabljajo kupce, ki prej nikoli niso pogledovali k njihovi znamki. Očitno je avto res prava mešanice oblikovne všečnosti, prestiža in japonske racionalnosti.

Nič drugačen ni bil testni NX. Morda je tokrat najbolje, da začnemo z njegovo ceno. Čeprav je najbolje prodajani Lexus, to seveda ne pomeni, da je najugodnejši. To še zdaleč ni, saj se njegove cene začnejo pri dobrih štiridesetih tisočakih, če pa je pogon štirikolesni, je potrebnih že skoraj 50.000 evrov. Bencinske različice pa so tako ali tako še dražje. In ker zna in zmore Lexus razvajati tudi z luksuzom, je lahko končna cena avtomobila še bistveno višja. Tako kot je bila tudi cena testnega avtomobila.

Že zgolj njegovo polno ime napove, da je v njem združeno praktično vse, kar lahko NX ponuja: Lexus NX 300h MC AWD 5D E-CVT F Sport Premium M.L. PVM Pano Wireless. Če gremo po vrsti in izpostavimo samo najpomembnejše: 300h je oznaka za hibridni pogon, AWD označuje štirikolesni pogon, E-CVT neskončnostopenjski menjalnik, F Sport Premium pa paket opreme. Posebno omembo si zasluži kratica M.L. PVM, ki označuje še vedno enega od najboljših avtomobilskih avdiosistemov – Mark Levinson, PVM pa je kratica za Panoramic View Monitor, ki poskrbi, da iz kabine vidite okrog avtomobila. Verjemite, da se velikokrat zgodi trenutek, ko je zadeva zelo koristna.

Hibridni pogon je že znan. V Lexusu NX je združen z 2,5-litrskim bencinskim motorjem, ki ponuja 155 'konjev', skupaj je na voljo 197 'konjev' sistemske moči. Čeprav je moči nekoliko več kot v nekaterih koncernskih bratih, pa se z vožnjo NX od njih ne razlikuje kaj dosti. Moči je za običajno in umirjeno vožnjo dovolj, a vedno se zgodi trenutek, ko bi je potrebovali še več. Ali povedano drugače – morda je ne bi potrebovali več, če bi svoje delo bolje opravil samodejni menjalnik. Sam se uvrščam med tiste voznike, ki nikakor nismo naklonjeni neskončnostopenjskemu menjalniku. Že od časov Tomosovega avtomatika me jezi, in nič drugače ni v 21. stoletju. Je pa seveda res – če boste avto uporabljali večinoma v mestnem prometu, se ta menjalnik izkaže tudi za učinkovitega, skoraj tako, kot to zagovarjajo njegovi izdelovalci.

Prenovljeni NX sicer ne prinaša veliko novosti, pa vendarle: z zadnjo prenovo so Japonci ponudili novo sprednjo masko, drugačen odbijač in večjo izbiro aluminijastih platišč. Novi so tudi sprednji žarometi, ki so lahko zdaj popolnoma diodni, tako kot so bili v testnem NX. Njihovi svetilnosti ne moremo oporekati, na trenutke pa zmoti pretirano beganje sem ter tja, kar je težava marsikaterega 'pametnega' LED-žarometa.

Pohvalno si je, v nasprotju z japonsko tradicionalnostjo, mogoče v Lexusu NX omisliti rdečo notranjostjo, ki v testnem avtomobilu sploh ni bila napačna.

A tako kot večina Lexusov, tudi NX ni za vsakogar. Težko bi rekli, da se je treba v njem čemu odpovedati, vsekakor pa avto ponuja drugačen pogled na svet. Zato je dobro, da po njem posežejo tisti kupci, ki hočejo biti drugačni ali, po domače, si ne želijo običajnega (beri: predvsem nemškega) avtomobila.

Že s prvim stikom namreč avto nakaže, da je drugačen. No, volan je tam, kjer je tudi v preostalih avtomobilih, z vsem drugim pa so lahko že nejasnosti. Predvsem je težaven osrednji zaslon na sredinski konzoli oziroma njegovo upravljanje. Če v večini primerov poznamo zaslone, občutljive za dotik, ki se dodatno lahko upravljajo še s kakšnim (vrtljivim) gumbom, je v Lexusu NX za to opravilo vozniku ali sopotniku namenjena nekakšna miška. Takšna, kot jo poznamo v svetu računalništva. Ampak, saj veste, včasih vam 'kurzor' že na računalniškem ekranu zbeži, kako vam potem ne bo v avtu, po možnosti med vožnjo? Sicer so se Japonci potrudili in sistem dodelali tako, da miška samodejno skoči na navidezne gumbe, a po navadi skoči na tistega, ki si ga upravljavec ne želi. Seveda pa nima smisla izgubljati besed, kako težavno je omenjeno rokovanje za sovoznika, sploh če se dela loti z bližnjo, torej levo roko. Malce mu bo lažje seveda le, če je levičar.

Na koncu seveda ne smemo pozabiti na varnost. Tudi tu NX ne razočara, predvsem po zaslugi sklopa sistemov, združenih v Safety Systemu +. A čeprav so mi pred kratkim Japonci v Tokiu zatrjevali in razkazovali, kako dober je njihov samodejni sistem zaviranja pri vožnji nazaj ob zaznavi ovire, sva se s sistemom malce lovila. Ko sem ga prvič doma vzvratno parkiral pred garažo, je tako sunkovito zaustavil, da sem za hip pomislil, da sem že zadel garažna vrata. Pa jih seveda nisem, saj je avto samodejno ustavil precej daleč stran. A ko sem se hotel pohvaliti sosedu, kako sistem deluje, je ta zatajil, garažna vrata pa ... so ostala cela zaradi moje reakcije. Je pa res, da podobni sistemi tudi pri drugih znamkah še niso stoodstotni in tega tudi proizvajalci še ne potrjujejo za sveto.

A kakorkoli, Lexus NX brez dvoma uspešno izpolni željo po drugačnosti, pri tem pa kupec ne tvega posmehovanja. Še vedno namreč velja, da je voznik, ki stopi iz Lexusa, gospod – ali gospa, če je seveda za volanom voznica. In to je morda tudi nekaj, kar je pri Lexusu vredno. Poleg dobrega avtomobila, seveda.

Preberite še:

Na kratko: Lexus IS 300h Luxury

Na kratko: Lexus GS F Luxury

Test: Lexus RX 450h F-Sport Premium

Test: Lexus NX 300h F-Sport