Mazda BT-50 2.5 TD Rap Cab GT 4x4

Še ne tako dolgo nazaj je prav terenske avtomobile zaznamovalo troje: zasnova na močni šasiji, pogon na zadnji par koles in možnost priklopa na vsa štiri kolesa z dodatkom reduktorja ter robustnost, o kateri lahko moderni SUV-i le sanjajo.

Toda takole pod črto lahko zapišemo: šminka ni poceni in komur se cedijo sline po terenskem avtomobilu, bo moral seči precej globoko v žep, če bo želel po hosti in kolovozih preganjati dolgčas. Pod 30 tisočaki evrov ga boste težko našli, če govorimo o takšni veliki robustni zadevi, dolgi tja do pet metrov skupne dolžine.

A na srečo danes le ni treba zapraviti premoženja za potešitev avanturistične duše. V zadnjih treh letih smo namreč priča navalu novih pickupov, torej terenskih poltovornjačkov, ki so postali prijetno civilizirani in uporabni tudi v vsakdanjem življenju.

Mazda je z BT-50 prispela kot zadnja v to druščino, v kateri igrajo skoraj vse glavne vloge japonci, izjema je le Ford Ranger, ki pa je tako ali tako Mazda BT-50 v Fordovi preobleki. Da ju ne bi zamešali na cesti, so jima nataknili različni maski in nekaj plastike na bokih ter na nosu, to pa je pravzaprav poleg oznak tudi vse.

O BT-50, ki je uspešno nasledil legendaren in pri nas izredno priljubljen model B2500, smo že večkrat pisali (seznam testov lahko najdete tudi na www.avto-magazin.si), na primerjalnem testu, objavljenem v deveti številki lanskega leta, ko sta ji konkurirali Nissanova Navara in Toyotin Hilux, pa je celo slavila.

Takrat smo trdili, da morda res ne zmaga na vseh področjih, a nikjer tudi ne izgublja in da je cenovno ugoden kompromis. Tudi tokrat ne bomo dejali nič drugače, le nekoliko podrobneje se ji bomo posvetili.

V naslovu smo se vprašali: Zakaj pa ne pickup? Res, zakaj pa ne prav pickup? Ves čas testa smo namreč ugotavljali, da takle avto, kot je BT-50, zadostuje marsikateri nalogi, ki jo narekuje vsakdanje življenje. To sicer ne pomeni, da lahko s tem upraviči vlogo mestnega avtomobila ? za to je 5, 07 metra dolg avto preprosto prevelik, poleg tega pa velik rajdni krog, značilen za terence, zahteva pač nekaj več znanja in potrpežljivosti za volanom. Potrpežljivost zato, ker avtomobil takih dimenzij težko spraviš na majhno parkirno mesto.

Skratka, za v mesto ni, je pa to odličen primestni in podeželski avto, ki z odličnim razgledom na preostali promet (sedi se prijetno visoko) in s poskočnostjo 143 ‘konjev’ popolnoma zadosti zahtevam tekoče vožnje v prometu.

Posebno navduši prožnost tega 2, 5-litrskega štirivaljnega turbodizla. Turbo luknja je namreč komaj opazna, predvsem pa motor lepo povleče iz nizkih vrtljajev. To pride še kako prav v prometu in tudi na terenu, kjer se BT-50 pelje nadvse suvereno. V drugi prestavi prepelje zelo strme klance, sploh takrat, ko voznik s preprostim gibom ročice vklopi še reduktor.

Da gre za klenega terenca, in ne mestnega šminkerja, pove tudi to, da ima samozaporo zadnjega diferenciala. Tisti, ki jo zares potrebuje, pa se, verjemite, ne vozi po lahko prevozni podlagi. In še to: kdor misli to Mazdo uporabljati za tovorjenje, bo prav reduktor in zaporo diferenciala še kako potreboval v težkih voznih razmerah. Podatki navajajo, da lahko z njo vozite tono tovora, a take mase po terenu le ni dobro prevažati. Kakšnih 500 kilogramov pa vleče z lahkoto kjerkoli in kadarkoli, preverjeno! Da gre za pravega terenca, pove tudi dejstvo, da mu ne škoduje voda, ki ne presega 72 cm globine. To pomeni, da lahko prečkate manjšo reko ali potok z utrjeno podlago.

Tudi na avtocesti z njim ne bo nikakršnih težav. Najraje se pelje nekje med 130 in 150 km/h, če pa se vam na poti mudi, zlahka potegne do 170 km/h. Pri tem glasnost sicer nekoliko naraste (žal tudi poraba goriva), a ne toliko, da si ne bi upali s takim avtomobilom kam daleč. Soliden avtoradio (tudi z MP3-predvajalnikom) dovolj razločno igra najljubšo glasbo tudi pri običajnih potovalnih hitrostih.

A če je vozniku in sovozniku na daljši poti prizanešeno z udobjem, tega žal ne moremo reči za zadaj sedeče potnike. Klop v zadnji vrsti je namreč precej neudobna in potovanja s štirimi ali petimi ljudmi v avtomobilu ne priporočamo. Vsaj ne kaj daljšega kot 500 ali 600 kilometrov, saj postanejo noge precej zaspane, postanki zaradi tega pa vedno pogostejši.

A podobno lahko rečemo za mnogo osebnih avtomobilov, za katere sicer velja mnenje, da so udobni tudi za sopotnike. Če pa zadaj nameravate redno prevažati otroke, ki še niso dosegli svoje ‘končne’ velikosti, ta težava odpade. Njih lahko zmoti omejeno udobje zadnje toge preme (spredaj sta kolesi obešeni posamično s trikotnimi vodili), ki je naslonjena na listnate vzmeti. Prav zadnja klop in zadnje vzmetenje sta področji, pri katerih je treba sklepati kompromise, ko govorimo o vsakodnevni uporabi. In če ste na to pripravljeni, potem vse preostalo vodi samo še k zadovoljno prevoženim kilometrom.

Če pozabimo na prej omenjene omejitve, lahko rečemo, da je tale Mazda po udobju in opremi zelo blizu osebnemu avtomobilu nižjega srednjega razreda.

Materiali v notranjosti so namreč prijet­ni, potniki bodo našli dovolj predalčkov za drobnarije, telefon, denarnico in pijačo, ličen pa je tudi dizajn, ki sledi smernicam sodobnih trendov.

Volan vozniku dobro sede v roke, in ker so merilniki preprosti, okrogli ter z dovolj informacijami, voznik ves čas dobiva vse potrebne osnovne podatke. Če bi bili dlakocepski, bi si želeli morda še kakšen podatek več na potovalnem računalniku, to pa je tudi vse. No, pa šesto prestavo! Saj ne, da ta menjalnik ne bi bil dober, pretikanje je solidno, brez zgrešenih prestav in z dovolj kratkimi gibi, da ne dobiš občutka, da sediš v tovornjaku, toda s prestavo več bi se BT-50 še lahkotneje peljal po avtocesti. In tudi poraba bi verjetno padla še za kak liter.

Kljub velikim gabaritom in neaerodinamični obliki karoserije ter seveda skoraj dvotonski masi vozila povprečna testna poraba 11 litrov na 100/km ni bila pretirana. Ob malce hitrejši vožnji po avtocesti poraba sicer hitro zraste za liter, vendar se ob pazljivi nogi spusti tja do devetih litrov. Ker je posoda za gorivo 70-litrska, vam ni treba redno tedensko obiskovati bencinskih servisov, seveda pa je odvisno tudi od tega, koliko se vozite.

Z robustno in za povprečno uporabo predimenzioniranimi mehanskimi sklopi ter s triletnim jamstvom (ali do 100 tisoč km) in šestletnim jamstvom na prerjavenje je tudi z računskega stališča BT-50 soliden nakup. Ob dejstvu, da sodi med najcenejše terenske pickupe (takega, kot ga vidite, dobite za dobrih 25 tisoč evrov), ob všečnem videzu ter vsestranski uporabnosti je BT-50 terenec za zmerno mero denarja.

In res, če si že nameravate omisliti terenca, razmislite o pickupu, dandanes je mogoče dokupiti tudi prav lične in uporabne pokrove za keson, ki je lahko ogromen in odličen prtljažnik, tudi če v njem ne tovorite gradbenega materiala, orodja in podobnih reči za domačo obrt.

Čeprav je pickup, se ga s spretno izbrano nadgradnjo da odlično zakamuflirati v šport­nega terenca. Seveda pa takrat, ko potrebujete vozilo za resnejše terenske namene in po možnosti tudi za prevoz večjega tovora, plastično nadgradnjo preprosto snamete. Če to ni vsestranskost!

Peter Kavčič, foto: Aleš Pavletič