Mazda Premacy DITD

Bili so (recimo jim udobni) osebni avtomobili in bili so grobi dostavniki. Pa je nekdo ugotovil, da je dostavnik lahko tudi uporaben, če bi le bil malce bolj človeško udoben, drugemu pa se je posvetilo, da zmore biti tudi osebni avtomobil uporaben, če mu karoserijo povečajo v prtljažnem delu.

Ena zadnjih izrazitih mutacij so limuzinski kombiji s svojim zelo značilnim videzom: od zunaj so videti, kot bi zapirali en sam prostor (od tod tudi domače ime »enoprostorci«), njihova karoserija in zato tudi sedeži v njej pa so kak decimeter ali dva višji kot pri klasično oblikovanih osebnih avtomobilih.

Potniki z voznikom na čelu se v takšnem avtomobilu dobro počutijo, preglednost (naprej) je dosti boljša kot sicer, prostora v avtomobilu je za potnike in njihovo prtljago precej, še posebej pa navdušuje izvirna prilagodljivost pri posameznih tovrstnih avtomobilih.

Mazda Premacy ni tipičen predstavnik limuzinskih kombijev, vsaj po svoji zunanjosti ne. Razlika je sicer majhna, a preveč opazna: motorni pokrov in prednja šipa nista v isti ravnini. Kot da bi oblikovalci iskali še eno srednjo pot med že tako mešanimi limuzinskimi kombiji in (spet) osebnimi avtomobili.

Toda tu gre ponovno izključno za stvar okusa; nekaterim je morda prav to všeč. Je pa Premacy z oblikovnega vidika tipična Mazda; z raje oglatimi kot okroglimi linijami, z manj izrazitim zadkom, z bolj izrazitim prednjim delom in v celoti z obliko, ki ne lepi nase, je pa marsikomu čisto dovolj všeč.

Za zunanjost in notranjost Mazde Premacy velja tudi to, da je nedvomno oblikovana vedno bolj po evropskem okusu in da se je Mazda jasno odločila pretrgati tradicijo, ki jo je imela nekje do sredine devetdesetih let; na tiste čase spominja le še že kar legendarna MX-5. Eden od dokazov je tudi ta, da imajo Mazde že nekaj časa prava imena namesto številk.

Premacy tudi po položaju volanskega obroča ni tipičen limuzinski kombi, saj je tu povsem normalno pokončen in ne skoraj tovornjaško položen kot pri večini konkurentov. Premacy ima pet posamičnih sedežev, kar daje vedeti, da pri Mazdi ugotavljajo, da je premalo onih, ki kupujejo vozilo s šestimi ali sedmimi sedeži. Sedeži imajo sicer nekoliko preveč usločen zgornji del naslonjal.

Premacy ima tudi pet zglavnikov, kar je sicer dobro, le tisti peti na sredini nekoliko ovira pogled nazaj, dokler ga ne snamete. Sicer pa avtomobil z uporabniškega stališča povsem zadovolji: ima veliko uporabnih (in velikih) odlagalnih površin in prostorov za drobnarije, ima naslonjalo za voznikovo desno roko, ima vse elemente, ki spadajo pod poglavje »električno udobje«, in voznikov položaj za volanskim obročem je brezhiben.

Da se voznik dobro počuti, mora imeti tudi dober nadzor nad dobro mehaniko, in vse to pri Premacyju DITD ima. Menjalnik je hiter in natančen, s skoraj športnimi značilnostmi, razmerja v njem pa so motornemu značaju dobro prilagojena. Motor je bil tokrat dizelski, po zasnovi spada v poglavje zdaj že sodobne klasike. To pomeni neposredni vbrizg goriva, turbinski polnilnik in po štiri ventile na valj. Takšni izdelki so si med seboj vse bolj podobni, a je pri tem dizlu kljub temu vredno omeniti povsem kvadratno razmerje med vrtino in gibom, le povprečno največjo moč, odličen navor in le eno odmično gred za vodenje vseh šestnajstih ventilov.

Prav dober navor prispeva k športnemu značaju motorja, saj je ta v vsakem trenutku od slabih 2000 pa do dobrih 4000 vrtljajev ročične gredi v minuti poskočen, suveren, pospeševanje s polnim plinom pa je dobro čutiti tudi v peti prestavi. Prav zato ni smiselno gnati motor do rdečega polja, to je do 5000 vrtljajev v minuti, in zato se lahko večine prehitevanj lotite lenobno in za eno prestavo višje, kot bi zahteval bencinski motor.

Motor v Premacyju ima tudi inteligentno predogrevanje (pri ogretem motorju ga praktično ni več), na našem testu pa je bil tudi spodobno varčen. Ob manjših zahtevah voznika bi zmogel porabiti tudi manj kot 7 litrov plinskega olja za 100 kilometrov, tudi največja surovina pa bi z njim težko porabila več kot 10 litrov na 100 kilometrov prevožene poti.

Vsa druga mehanika spada po svojih značilnostih v zelo dobro povprečje; zavorno pot pri najmočnejšem zaviranju so nekoliko skazile zimske gume v že nekoliko toplejših dneh, podvozje pa se je izkazalo za dovolj udobno; ne premehko in ne pretrdo, čeprav se Premacy v ovinkih presenetljivo malo nagiba. Takšno podvozje dovoljuje tudi nekaj hitrejšo vožnjo skozi ovinke in dobra kombinacija motor-menjalnik zmore zadovoljiti tudi siceršnje dvomljivce, ki še vedno ne zaupajo dizelskim motorjem, limuzinskim kombijem in še najmanj kombinaciji obojega.

Recept »ne limuzinski kombi in ne kombi«, temveč nekaj vmes, se je s Premacyjem dobro izkazal, še posebej s turbodizelskim motorjem. Ni pa s tem rečeno, da je to splošen recept za dober avtomobil; Mazdi je pač uspelo.

Vinko Kernc

Foto: Uroš Potočnik