Mazda2 1.25i TE

Oblikovne spremembe so opazne, vendar tako skromne, da bi od oblikovalcev lepe Mazde6, navdušujoče CX-7 in legendarne MX-5 pričakovali malce več drznosti. Popravkov na odbijačih, lučeh in malce tudi v notranjosti je pač premalo, da bi lahko z gotovostjo trdili, da bo Mazda2 prodajni hit še kakšno leto, dokler ne bodo predstavili povsem novega modela. Na zunanjosti takoj opazimo nove žaromete, ki sledijo trenutnim modnim smernicam, in zadnje luči, ki bi jih zlahka potisnili v rubriko tuning.

Ne glede na to pa ostaja Mazdina dvojka (ki je leta 2002 nasledila Demia) zanimiv mestni avtomobilček, ki je dovolj prostorninsko skromen, da tudi nerodnejše nežne polovice ne bodo imele z njim večjih težav med vijuganjem po mestnem vrvežu, in še vedno dovolj prostoren, da boste večje nakupe zlahka pospravili v prtljažnik. Prtljažnik z 270 litri ostaja majhen, kar je v tako skromno odmerjenem avtomobilu za pričakovati, na žalost pa nima pomične zadnje klopi, ki bi po potrebi povečala možnost prevoza tudi večjih stvari. Ni kaj, v tem tekmeci prehitevajo japonskega izdelovalca.

Oblika armaturne plošče ostaja zadržana. Če ne bi bilo ’srebrnega’ dodatka na sredini armaturne plošče, bi celo dejali, da je pusta, neizrazita, tako pa nekaj oblikovne svežine vseeno premore. Ne glede na videz pa je uporabna, z opremo, ki bi ji jo lahko zavidali tudi boljši avtomobili (recimo čelni in dvojne stranske varnostne blazine, mehanska klimatska naprava, radio z možnostjo poslušanja cedejev, ki ga lahko upravljamo tudi z volanskimi tipkami, ABS, štiri električno pomične šipe, osrednja ključavnica . . ), in s kakovostjo, ki sodi v sam vrh.

Ni kaj, ponovno se je pokazalo, da zanesljivosti in kakovosti izdelave, ki Mazdo vsakič znova postavlja na prva mesta med vsemi avtomobilskimi znamkami, nimamo kaj očitati. In to je verjetno tisto, zaradi česar so vse Mazde (vključno z najmanjšo dvojko, čeprav v veliko manjši meri) vabljive.

Na testu smo imeli najšibkejšo različico, saj je pod motornim pokrovom brnel 1, 25-litrski štirivaljnik s samo 75 konjički. Da, prav ste prebrali, to je legendarni motorček, ki ga je Mazda naredila skupaj s Fordom in ki ga lahko po štirih letih znova dobite tudi v Fiesti (glej letošnji Avto magazin številka 7, kjer smo na strani 42 objavili kratek test Fordovega malčka). Motor ni športnik, tudi ne more biti varčnež, ker ga je treba za sodobne (dinamičnejše) prometne tokove kar priganjati.

Vendar pa lahko znova zatrdimo, da je povsem dovolj močan za nezahtevnega voznika, ki redkeje prehiteva in noče podirati rekordov na poti v službo ali trgovino. Največ navora je med dva tisoč in štiri tisoč vrtljaji, kjer povsem zadovoljivo ’vleče’ in ob tem ni preglasen. Nad štiri tisoč vrtljaji in do oznake šest tisoč na merilniku motornih vrtljajev (kjer se začne rdeče polje) pa mu zmanjkuje moči, ob čemer postane le glasen, zato svetujemo, da ste s stopalko za plin zmerni in večkrat uporabite odlični petstopenjski menjalnik.

Prestavna ročica ima namreč kratke gibe, zobniki pa se prepletajo natančno in zanesljivo, zato je pravi užitek desnico sprehajati skozi zobniški vrvež. Ob tem pa je treba povedati, da je celo volanski mehanizem zelo natančen, in skupaj z zanesljivim podvozjem daje veliko bolj športen vtis, kot bi mogoče celo načrtovalci tega avtomobila hoteli in želeli. Škodi pa ne, če to ponuja, kajne?

Mazda2 ostaja zanesljiv mestni avtomobil, ki želi kljub skromni oblikovni osvežitvi obdržati svoj delež prodajne pogače. Za kaj več bo treba počakati na nov model, ki bo - o tem smo prepričani, glede na prikupne nove avtomobile, ki prihajajo iz Mazdinih vrst - zagotovo prikupnejši in zato tudi zanimivejši.

Aljoša Mrak

Foto: Aleš Pavletič