Mazda2 1.4i GT

Sodelovanje med Mazdo in Fordom nosi zdaj že kar brado, ampak tako tesnega sorodstva med avtomobili teh znamk še ni bilo. Vsaj ne med avtomobili z višjimi prodajnimi številkami. Zdaj Mazda2, ko se mimo pripelje (nova)

Fiesta, prijazno pogleda za njo, le malce večjega Fusiona pa spoštljivo pozdravlja.Jasno; večina tistega, kar je skrito očem, si delita, vključno z motorji. Ampak voznik, predvsem pa potniki, tega ne opazijo.

Mazda2 je uradno naslednica modela Demio (in ji je zelo od daleč tudi še vedno malce podob- na) in je uradno tudi avtomobil nižjega razreda, torej tistega, kjer v Sloveniji vlada Clio. Toda mersko (zunaj in znotraj) sili opazno stran od preostale konkurence in se skorajda dotika (nekaterih manjših predstavnikov) spodnjega srednjega razreda.

Skoraj štiri metre skupne dolžine Dvojke in prostorsko ugodna (sicer pa danes vsakdanja) namestitev pogonskega sklopa (motor in menjalnik nameščena pred prednjo premo prečno) sta glavna vzroka, da je občutek prostornosti v tem avtomobilu zelo dober. Ne glede na to, kam sedete, je okrog veliko zračnosti. Na zadnji klopi sicer še vedno ni širinskega prostorskega čudeža, saj se trije odrasli malce drenjajo, je pa tam vseeno dovolj prostora tudi za glave višjeraslih, bolj košarkaških mož. In žena.

Brez dvoma je prostor prvi adut te Mazde. Še prtljažnik je z osnovnimi 335 litri dokaj pravokotnih oblik blizu večjim avtomobilom (resda pa nima dodatnih predalov ali kljuk), poleg tretjinsko deljive celotne zadnje klopi pa lahko preklopite tudi naslonjalo sovoznikovega sedeža in s tem pridobite približno dva metra dolg prostor, namenjen prtljagi.

Toliko o uporabnosti prostora. Med vožnjo sicer utegnete pogrešati žep na sovoznikovem sedežu (voznikov ga ima), dolgočasne plastike se zdi na nekaterih delih preveč (notranjost vrat) in sicer številni notranji predali niso podloženi s tkanino, tako da njihova vsebina (ključi …) povzročajo kar nekaj neprijetnega zvoka v ovinkih. Je pa nastavitvi naklona naslonjala namenjeno veliko in praktično kolo, sedeži sami pa so prijetno neutrujajoče trdi. A spet: z nekaj premalo bočnega oprijema, še posebej v različici z oznako GT.

Ta naj bi pomenila nekaj več športnosti in v resnici je volanski obroč zelo dober (in športno blizu vozniku), skupaj z velikimi, berljivimi in srebrno obrobljenimi merilniki pa vzbuja nekaj več športnosti. Toda če hoče biti Mazda2 bliže avtomobilom spodnjega srednjega razreda (kot nakazuje s svojimi zunanjimi merami), bi pričakovali še ključavnico za vsaj en notranji predal, potovalni računalnik, podatek o zunanji temperaturi in nastavitev v ledvenem delu sedežev.

Se pa zato oddolži z zelo dobrimi na- in obvolanskimi stikali, z zelo dobrim položajem za volanom (čeprav je ta nastavljiv le po višini), z dobro nastavljivostjo in učinkovitostjo ročne klimatske naprave, s številnimi mesti (trije zaprti predali in dve polički na armaturni plošči) za drobnarije in - spet za bolj športen občutek - nekaj imitacije titana okrog voznika in sovoznika.

Mazda2, če se ji približujete od spredaj, veselo in prijazno gleda, tudi od zadaj jo boste zlahka prepoznali, nasploh pa vzbuja simpatije. Z značilno masko pred hladilnikom motorja si ne dovoli zmede glede porekla, dva vzdolžna strešna nosilca, ki sta po celotni dolžini ob strehi (torej brez špranje) pa sta nekako na poti med zaokrožanjem zunanje podobe in dodatno (prtljažno) uporabnostjo. Zunaj bi ji pravzaprav lahko zamerili le pokrovček posode za gorivo, »nad katerega« je treba vedno s ključem, ampak pri Fordu (ja, prav ste prebrali, to je dediščina Fieste in Fusiona) imajo za to svoje razloge. Zaupajte jim.

Pri sami pogonski mehaniki zaenkrat ni veliko izbirati. Preden bo na voljo (turbo)dizel, boste lahko izbirali med tremi bencinskimi motorji in tale v testni Mazdi2 je bil ravno v sredini, tako po zmogljivostih kot po prostornini. Štirivaljnik streže z dovolj navora, da je Dvojka v mestu živahna in uporabna, saj je za bencinski stroj s 16-ventilsko tehniko od 1500 do 3000 vrtljajev presenetljivo poskočen. V tem intervalu boste zadovoljni tudi s porabo; približno sedem litrov in pol bencina boste potrošili na 100 kilometrov.

Toda davek je treba nekje plačati. Nad 3500 vrtljaji v minuti je motor namreč (spet - za takšno gradnjo - presenetljivo) bistveno manj isker, kot bi pričakovali. Zavrti se sicer prek 6000 vrtljajev v minuti (elektronika muke prekine pri znamki 6500), a postaja vse bolj glasen in ne daje občutka, da se vrti rad. Če ga boste vseeno gnali, se pripravite tudi na 12 litrov bencina za 100 kilometrov. V dveh besedah: ni športnik.

Malce »krivde« pri tem pade tudi na diferencial, ki je dokaj dolgo izračunan, to pa pomeni, da je celoten pogon naravnan na zmerno vožnjo, misleč na motorne vrtljaje. Zato je tale Mazda prijazno tiha in lepo prede pri podeželskem križarjenju z 80 ali 90 kilometri na uro, pa tudi avtocestnih 130 je še lepo v mejah znosnosti. Če pa nekaj večji trušč in pogostejše polnjenje goriva niso ovira, si lahko z Dvojko privoščite tudi živahnejšo vožnjo.

Podvozje je namreč, čeprav le s poltogo zadnjo premo, lepo uglašeno s težo ter merami avtomobila in takšno zmore precej več, kot iztisnete iz motorja. Avtomobil lepo sledi ukazom z volana in tudi pri naglem odvzemanju plina v (pre)hitrem ovinku bo zadek le nežno in rahlo oddrsnil navzven. Ravno toliko, kolikor boste potrebovali. Pri takšni vožnji bo dobrodošla še ena lepa lastnost: odlična komunikacija z menjalnikom. Ročica je namreč čvrsto vpeta, njeni gibi pa so kratki in natančni. Noben tip voznika se ne bo pritoževal nad njo.

Res je; do tistega, na kar namiguje kratica GT, je še daleč. Ampak ta GT je namenjen bolj očem, se pravi, da ponudi (med drugim) ulita platišča in prednje meglenke, in če vzamete Mazdo2 v celem kot velik majhen avtomobil, vas utegne prepričati. Pa še drugačni boste z njo. Z rožico ali brez nje.

Vinko Kernc

Foto: Saša Kapetanovič, Vinko Kernc