Mazda6 Sport CD 143 TE

A da ne boste dejali, da smo odplavali v zasanjano romantiko, ki nima nič z avtomobili. Pomislite: saj ne kupujemo avtomobila samo zato, ker je uporaben, vanj se moramo tudi vsaj malce zaljubiti, mar ne?

Ne dvomimo, da se bo našel kdo, ki se s tem ne strinja. Tudi prav, a ta verjetno ni kupec Mazde6. Pa ne zato, ker avto ne bi bil uporaben, nasprotno, bolj uporabnega med njemu podobnimi že težko najdete. O zaljubljenosti pišemo zato, ker je Mazdina Šestica nabita z energijo in s čustvi.

Svojo naravo razkriva že ob pogledu na prepoznavno masko z zašiljeno režo za lovljenje svežega zraka pod motorni pokrov in ozko priprtimi žarometi. Vse do zadka, kjer se zgodba ponovi z zašiljenimi lučmi, elegantno speljanimi zadnjimi vrati in odbijačem ter športnim izpuhom pod njim. Dolgočasnosti avtomobilu ob pogledu nanj res ne moremo očitati.

Eleganca, športnost in uporabnost se podobno kot zunaj prepletajo tudi v notranjosti. Uporabnosti v prid štejemo udobno sedenje, ki ne utruja tudi na večurnih poteh. Dobro se sedi tako spredaj kot zadaj, s tem da voznikov sedež premore tudi ledveno oporo. Ob hitro in enostavno nastavljivem volanskem obroču in sedežu tako ni težko poiskati pravega položaja sedenja za volanom.

Trikraki volanski obroč, ki dobro ’sede’ v roke, je v paketu opreme TE oblečen v usnje in ima večopravilne gumbe za upravljanje odličnega tempomata ter avtoradia. V notranjosti smo Mazdini Šestici zamerili dve stvari: trdo in na nekaterih mestih ne najlepše sestavljeno plastiko ter nepreglednost gumbov in številk na sredinskem delu armaturne plošče. A tudi težko berljivih številk se voznik sčasoma navadi.

Da avto s časom ’zleze pod kožo’ in da stvari, ki so sprva moteče, po nekaj dneh le niso tako nadležne, smo ugotovili ob redni uporabi prestavne ročice menjalnika. Sprva nas je na tem povsem novem šeststopenjskem ročnem menjalniku motila trdota prestavne ročice med gibi, a še bolj kot to nas je motilo pretikanje v vzvratno prestavo. Z vajo pa je le šlo na bolje in ob koncu testa smo menjalnik vzljubili. Sicer se naše mnenje glede njegove trdote ni spremenilo, le priučili smo se ga uporabljati. Ko smo usvojili gibe roke, pa smo pretikali tekoče in brez zatikanj.

Čas pa ni mogel pozdraviti nekoliko trde stopalke sklopke, ki je prijela precej na koncu, ko je pritisk noge na stopalko skoraj sproščen. Seveda bi si želeli, da bi bila mehkejša in natančnejša. Res je, da se na človek koncu privadi tudi česa takega, a vseeno, ko pomislimo na konkurenco, lahko rečemo, da na tem področju avto lahko izboljšajo.

Naravnost navdušujoč pa je bil motor! Kar razganja ga od moči in navora. Svojih 143 konjev dvolitrski turbodizel s skupnim vodom sprosti že pri 3.500 vrtljajih. Za tovornjakarski navor 360 Nm pri vsega 2.000 vrtljajih pa tako ali tako ne najdemo drugega kot hvale. Avto tako izstreli, ko noga pohodi stopalko za plin, tudi, ko je menjalnik v prestavi previsoko. Da se v tem avtomobilu človek hitro razvadi in zanemarja prestavno ročico menjalnika, torej ni nobeno naključje.

Športni značaj Šestice se je pokazal tudi na naših meritvah. Mazda od 0 do 100 kilometrov na uro kljub mrzlemu asfaltu (zunaj je bila temperatura le ena stopinja Celzija) pospeši v 9, 3 sekunde, kar je vse drugo kot zmerno ali počasi. Če bi Mazda sodelovala v našem primerjalnem testu tega avtomobilskega razreda (takrat ta avto s tem motorjem še ni bil na voljo) pred nekaj meseci, bi verjetno stala na zmagovalnih stopničkah.

Ne bi pa se čudili tudi, če bi bila celo najhitrejša, saj so bili takrat avtomobili (večina) izmerjeni na letnih gumah in v toplejšem vremenu, ko se asfalt in guma bolje ’razumeta’ med seboj. Tudi ko pogledamo rezultate meritve prožnosti, je pred Mazdo le Toyota Avensis 2.2 D-4D.

Argumentov, ki govorijo v prid tej Mazdi, pa ne zmanjka tudi, ko govorimo o gospodarnosti avtomobila. Sama poraba je v povprečju znašala 8, 5 litra dizelskega goriva za 100 prevoženih kilometrov, kar je za tak avtomobil zelo zmerna žeja. S ceno 5, 851.000 tolarjev pa tako ali tako sodi med najcenejše.

Če ob vsem tem pomislimo še na mirno in zanesljivo lego, ki omogoča tudi precej športnih užitkov na ovinkasti cesti, in na dejstvo, da je zaradi petih vrat (prtljažnik) avtomobil izredno uporaben, ne najdemo razloga za slabo oceno. Hm, morda pa bi morali popraviti tiste predpostavke v uvodnem delu, ki pravijo, da se za ta avtomobil ne bi odločili tisti, ki iščejo racionalen avtomobil. Pravzaprav dobijo racionalnost serijsko, športnost pa je brezplačna.

Peter Kavčič

Foto: Saša Kapetanovič