Mercedes-Benz B 180 CDI

Bela pri avtomobilih ne bo stalnica, zato belega avtomobila ni modro kupovati, če ga ne nameravate voziti pet ali več let. Je pa bela prijazna, vsaj poleti. In izkušnje kažejo, da je številnim bel avtomobil všeč, ker je videti čeden, in ne (le) zato, ker je trenutno moderen.

Mercedes-Benz? Da, 'njihova' barva je srebrna, a tudi v 'poročni' barvi ni videti slab. Tudi ko gre za razred B. BB, bel B. Bolj nejasno (vsaj v naših krajih) je to, kaj pravzaprav B sploh je. Odgovor je preprost. Lahko bi mu (zelo poenostavljeno) rekli za eno konfekcijsko številko povečani A in vsaj tehnično to velja.

Mercedes-Benz A je ob predstavitvi vpeljal številne novosti v tej blagovni znamki: od pogona do zasnove. Bil je revolucionaren. Neobremenjeni s tradicijo so se lahko upravičeno vprašali: če A, zakaj torej ne tudi B?

A in B si delita tehnično filozofijo. Oba imata nekoliko dvignjeno podvozje, zato da so lahko pod tega spravili del motorja in menjalnik, zaradi česar so lahko skrajšali prednji del avtomobila. Jasno, pogonski sklop je spredaj, pogon pa tudi. Kolesa so lahko pomaknili zelo naprej, od tod dolgo medosje in dobro tehnično izhodišče za notranjo prostornost, udobje v vožnji ter dobro lego na cesti.

Zasnova omogoča tudi lažje manevriranje pri zasnovi karoserije, da bi bila ta pri trkih varnejša. Iz vsega izhaja le ena pomanjkljivost: B ima razmeroma velik obračalni krog, a B zato še zdaleč ni neobvladljiv, prej nasprotno; v vožnji, še posebej v mestu, je zelo lahkoten.

So ljudje, ki ne iščejo športno nizkega podvozja, terenskega videza in podobnih novotarij; nekateri želijo imeti lahkotno vozen avtomobil, v katerega sedajo brez napora. Takšen je B. Privzdignjena karoserija pomeni, da je vanj lažje sedati, saj je sedalni del sedeža blizu višine zadnjice povprečnega človeka v stoječem položaju. To sta nedvomno glavna aduta tega avtomobila.

Jasno, ko gre za razmišljanje o novem avtomobilu, se je pri Beju treba takoj 'sprijazniti' tudi s poreklom; da je to prestižno in zveneče ime, je menda najlaže osvojiti, malo teže je takoj zatem sprejeti tisto, kar pride zraven – ceno.

Benzi nikoli niso bili poceni, in kdor mu (cenovno) vštric postavi Mégana, Focusa, Brava in podobne (kar je tehnično sicer opravičljivo, saj vsi spadajo v isti velikostni razred), že ni pravi kupec te blagovne znamke. Če bi bil cenovno primerljiv, bi Mercedes-Benzi izgubili imidž. Tega pa nočejo.

Torej: B! Po eni strani revolucionaren in napreden (vsaj v začetku svoje 'kariere'), po drugi tog. V mislih imamo notranjost, natančneje armaturno ploščo s pripadajočo okolico: v grobem je videz tega dela zelo podoben kot v Benzih izpred 20 let.

Toda ker je s stališča ergonomije in uporabnosti to nemoteče, gre tu izključno za stvar osebnega okusa in predsodkov. Nekoliko drugače je s sedeži, saj ti tudi v Beju zahtevajo nekaj več pozornosti. Dvoje stvari jim lahko očitamo: da se v njih ni mogoče s hrbtom povsem nasloniti na naslonjalo, saj takrat vzglavnik preveč potiska glavo naprej, in da so hrbtišča še vedno iz trde plastike, zaradi česar tam ni ne žepov ne mrežic, pa tudi potniki zadaj niso prav srečni, če s koleni tiščijo vanje. K sreči je na zadnji klopi za ta razred zelo veliko kolenskega prostora, tako da tu ta nevšečnost ne pride toliko do izraza.

A nazaj k sedenju na prednjih sedežih. Kljub zameri z vzglavnikom imata nekaj dobrih lastnosti: oba sta radodarna z nastavitvami (pa ne toliko s številom nastavitev kot z dolžino odmikov, kar pomeni, da enako dobro gostita dolgine in tiste nizke rasti), bočna opora se zdi ravno prava, trdota sedalnega dela tudi, usločenost hrbta med sedenjem tudi, vse to pa na koncu pomeni, da sta neutrujajoča tudi na daljši poti. To je, če redno prebirate Avto magazin, pri Mercedes-Benzih tradicionalno. V Stuttgartu so očitno dobro obdelali temo ergonomije sedenja.

Še ena stvar navdušuje: notranja osvetlitev. Ta je skoraj popolna, saj 'manjka' morda le posebna osvetlitev prostora pri nogah na zadnji klopi, ima pa dobre bralne lučke, dobro splošno osvetlitev in dve lučki za prtljažnik. Ena je na 'klasičnem' mestu, druga pa čisto zadaj na stropu, ki jo voznik lahko prižge tudi z vozniškega sedeža.

In ko smo ravno pri prtljažniku – tudi ta je za zgled: lepo obdelan in pravilnih oblik, z dvojnim dnom (ni rezervnega kolesa), z dodatnimi predali v bokih (v levem je vzorno spakirana obvezna oprema), z luknjo za smuči ter s tretjinsko deljivo klopjo (kjer je naslonjalo mogoče z vzvodom zakleniti), ki se pri zlaganju spremeni v povsem raven podaljšek osnovnega prtljažnika.

Pri poglavju o vožnji velja spomniti na nekaj posebnosti. Recimo na tradicionalno levo obvolansko ročico (brisalniki in utripalke), ki se ji pri Mercedes-Benzih nikakor nočejo odreči in ki sama po sebi odlično deluje, moti le to, da je nameščena dokaj nizko, kar pomeni, da je pri pravilni drži volanskega obroča ne morete hitro uporabiti, to pa utegne biti sem ter tja moteče. V povezavi s tem so brisalniki, katerih pranje prednje šipe je dobro zamišljeno, a vsakokratno pranje zahteva veliko tekočine, da med brisanjem brisalniki ne pustijo suhega madeža v sredini.

In še naprej o brisalnikih: ko je vklopljen zadnji, v merilnikih zasveti kontrolna lučka. Majhna pozornost pride pogosto prav. In če se za trenutek še enkrat vrnemo k armaturni plošči in njeni okolici: tam je razmeroma veliko gladke, trde plastike, a se vseeno zdi, da je tudi ta del notranjosti solidno, kompaktno in kakovostno zasnovan in sestavljen.

Iz široke ponudbe si za B lahko omislite tudi takšen motor. Z njim boste lahko varčno vozili, a le lagodno in še zdaleč ne športno. Njegove zmogljivosti so le povprečne, poleg tega pa je njegova elektronika naravnana na nežen odziv.

To v preprostem besednjaku pomeni, da po pritisku na plin, naj bo ta še tako sunkovit, motorju le počasi naraščajo vrtljaji. Še zlasti je to opazno, ko nazaj pokličete prej nastavljeno hitrost s tempomatom. In če s plinom vztrajate, se v drugi in tretji prestavi hitro zavrti do rdečega polja (4.600 vrtljajev v minuti), daje pa občutek, da mu vrtljaji nad 3.500 niso posebej ljubi. To kaže z glasnostjo, ki je tudi sicer njegova slabša stran.

Motor pač ni več najmlajši, saj proizvaja tudi precej (sicer 'mehkih') tresljajev, zaradi svojih povprečnih zmogljivosti pa ga je treba za denimo 160 kilometrov na uro (po merilniku) po avtomobilski cesti pošteno priganjati in loviti pravo prestavo, ko se cesta vzpenja. Se pa oddolži z zelo ugodno porabo goriva; pri nežni vožnji do prej omenjene hitrosti porabi manj kot osem litrov goriva na 100 kilometrov, pri ostri pa le okrog devet litrov in pol na isti razdalji. Z nežno nogo in pri manjših hitrostih pa poraba pade tudi pod sedem litrov goriva.

Stabilizacijski ESP, ki ga sicer ni mogoče izklopiti, deluje odlično, kar je najopazneje pri hitri vožnji v ovinek, ko je cesta spolzka. Toda zaradi omejenih motornih zmogljivosti (navor in moč) si izrazite vozne dinamike ne obetajte, poleg tega pa ima B 'lahek volan' in pri le malo bolj intenzivnem pospeševanju v nižjih prestavah slabo smerno stabilnost, kar za vožnjo sicer ni moteče, ni pa niti najmanj športno.

Ne, B v svojih osnovnih različicah ni nikoli meril na dinamične voznike, zna pa dobro zadovoljiti vse druge. Njegova 'smola' je, da je znotraj svoje blagovne znamke preveč prezrt; če povprečno dobremu poznavalcu avtomobilov rečete, naj našteje vse modele te znamke, bo B zagotovo med zadnjimi, če že ne zadnji. A čisto po krivici. Tako znan in slaven kot Brigitte Bardot ne bo nikoli, vseeno pa si zasluži več pozornosti. Pa naj bo bel, srebrn ali črn.

Vinko Kernc, foto: Aleš Pavletič