Mercedes Benz C 200 Kompressor Elegance

In tako je bilo dolga leta. Ampak sčasoma so Audiji postali dražji, Mercedesi pa bolj športni. In novi razred C je, če ga primerjamo s predhodnikom, korak v popolnoma novo smer.

Obliko lahko tu pustimo ob strani - kakšne omembe vredne podobnosti s predhodnikom pri C-ju ne boste našli. Zaobljene linije so zamenjali ostri robovi in vogali, na pogled nizko, športno silhueto pa manj elegantna, bolj kupolasta linija z boka. Avto na pogled sedi nekako visoko, prav nič športno, 16-palčna kolesa so na pogled premajhna, nos je precej neizrazit. Zadnji dve dejstvi je mogoče zlahka odpraviti: namesto paketa opreme Elegance, kakršen je bil na testnem C-ju, si raje zaželite opremo Avantgarde. Posloviti se boste sicer morali od štrleče zvezde na motornem pokrovu, a boste na boljšem za 17-palčna platišča (ki avtomobilu dajejo mnogo lepši videz), lepšo masko (namesto neizrazite sivine boste dobili tri pokromane prečne letvice in prepoznaven videz nosu avtomobila) in zatemnjene zadnje luči.

Še bolje: odločite se za paket AMG, ta je najlepši, in naročite avto v beli barvi, rezervirani le za ta paket . .

A vrnimo se k testnemu C-ju. V notranjosti je zgodba precej (na pogled, seveda) lepša kot zunaj. Voznika razveseli večfunkcijski volan, oblečen v usnje (kar je tudi posledica paketa opreme Elegance), s katerim je mogoče upravljati praktično vse funkcije vozila razen klimatizacije.

Je pa zanimivo, da je Mercedesovim inženirjem uspelo ne le podvojiti, ampak kar potrojiti nekatere komande. Radio, recimo, lahko upravljamo z gumbi na volanu, s tipkami na samem radiu ali pa z večfunkcijskim gumbom med sedežema. Ne sicer vse funkcije (in najbolj živce parajoče je, da je nekatere mogoče nastaviti le na enem mestu, nekatere pa na vseh treh), a ima voznik vsaj možnost izbire. Škoda je le, da sistem daje vtis, da ni dodelan do konca.

Podobno velja za merilnike. Informacij je dovolj, merilniki so pregledni, zmoti pa izraba prostora. Znotraj merilnika hitrosti je namreč monokromatski, prikazovalnik, a velike ločljivosti na katerem je večina prostora neizrabljena. Če se odločite, da boste gledali podatek o dometu s preostankom goriva, se morate odpovedati dnevnemu števcu, podatkom o porabi in vsem drugem - stalna sta le podatka o zunanji temperaturi in uri. Škoda, saj je prostora dovolj, da bi bili tam hkrati izpisani vsaj trije podatki.

In še zadnji minus: potovalni računalnik si ne zapomni, kako je bil nastavljen, ko ste ugasnili avto. Zato pa je zelo dobrodošla možnost (ki jo pri Mercedesih že dolgo poznamo), da si nekatere funkcije avtomobila, od delovanja ključavnic do delovanja luči, nastavite sami (in te nastavitve si avto seveda zapomni).

Za dosedanje lastnike razreda C, še posebej tiste, ki so bili vajeni imeti sedež nastav­ljen v najnižjem položaju, bo (verjetno) nedobrodošla lastnost to, da se sedi precej visoko. Sedež je (seveda) nastavljiv po višini, a tudi najbolj spodnja nastavitev je lahko previsoka. Visok voznik (recimo 190 centimetrov) in strešno okno (zaradi katerega je strop kak centimeter nižji) sta tako nezdruž­ljiva kombinacija (testni C strešnega okna na srečo ni imel). Zaradi takšnega sedenja se zdi bočna linija nizka, preglednost proti semaforjem pa je lahko omejena, poleg tega lahko višje voznike moti občutek utes­njenosti, saj je zgornji rob vetrobranskega stekla precej blizu. Nižji vozniki bodo, prav nasprotno, zelo zadovoljni, saj je zanje preglednost odlična.

Zadaj prostora ni na pretek, ga je pa dovolj, da se v avtu peljejo štirje ‘povprečneži’. Če bo spredaj dolgin, bodo zadaj trpeli tudi otroci, če pa bo spredaj sedel kdo manjše ‘sorte’, bo zadaj pravo razkošje - a kaj več kot do povprečja razreda tu C ne prileze. Enako velja za prtljažnik, ki sicer navduši z odpiranjem (ne le z odklepanjem, temveč tudi z odpiranjem) s pritiskom na gumb daljinskega upravljavca, a razočara zaradi nepravilnih, razgibanih oblik sten, ki lahko onemogočijo natovarjanje kosov prtljage, za katere bi sicer pričakovali, da bodo šli zlahka v prtljažnik - še posebej, ker je velikost odprtine kljub klasičnemu limuzinskemu zadku več kot zadostna.

Vrnimo se k vozniku: če odštejemo višino sedenja (za višje voznike), je položaj za volanom skoraj idealen. Zakaj skoraj? Le zato, ker je gib stopalke sklopke (pre)dolg in je zato treba najti kompromis med tem, da je sedež dovolj blizu, da jo lahko stisnemo do konca, in hkrati dovolj daleč, da je prestopanje med stopalkami udobno (rešitev je preprosta: omislite si samodejni menjalnik). Prestavna ročica je nameščena odlično, njeni gibi so hitri in natančni, tako da je prestavljanje prijetno opravilo.

Z mehanskim kompresorjem podprt štirivaljnik ima v menjalniku odličnega partnerja, a nekako ne daje vtisa, da je idealna izbira za ta avto. V nizkih vrtljajih včasih neprijetno potrese in zabrunda, od kakih 1.500 naprej je izvrsten, ko pa se kazalec na merilniku prevesi prek štirih tisočakov, postane po zvoku zadihan, po občutku pa premalo uglajen. Nekako brenčeče grobo deluje, kot da mu ne bi bilo všeč, da mora poganjati dobro tono in pol težek avtomobil in njegovega voznika. Zmogljivosti so sicer razredu in ceni primerne, prožnosti je dovolj, končna hitrost več kot zadovoljiva, a zvok ni lep.

Velik plus si motor prisluži na bencinski črpalki. Če boste nežni, lahko poraba zdrkne v bližino desetih litrov, kar je za tono in pol ter 184 ‘konjev’ odlična številka. Če boste zmerno hitri (in bo vmes precej mestne vožnje), bo poraba okoli 11 litrov, morda malenkost več, pri športno razpoloženih voznikih pa se bo začela bližati številki 13. Testni C 200 Kompressor je v povprečju porabil 11, 4 litra za 100 prevoženih kilometrov, a je bilo vmes veliko mestne vožnje.

Podvozje? Zanimivo je, da je nastavljeno trše in bolj športno, kot bi pričakovali. Kratkih neravnin ne ‘pobira’ najuspešneje, se pa precej dobro upira nagibanju v ovinkih in pokimavanju na dolgih valovih. Tisti, ki pričakujejo ‘mercedesovsko’ udobje, bodo lahko malenkost razočarani, tisti, ki si želijo agilnega avtomobila, vendar z dovolj udobja, pa bodo lahko zelo zadovoljni. Mercedesovim inženirjem je tu uspelo najti dober kompromis, ki se včasih nagne malo na športno stran, malo pa na stran udobja. Škoda je le, da jim to ni uspelo tudi pri volanu: temu še vedno manjka volje do vračanja v sredinski položaj in povratnih informacij v ovinku - je pa po drugi strani res, da je natančen, dovolj neposreden in ravno prav ‘težak’. Na avtocesti C zlahka drži smer, tudi v kolesnicah, na bočni veter se skoraj ne odziva, popravki smeri pa zahtevajo bolj misel kot premik volana.

Lega na cesti? Dokler je ESP popolnoma vklopljen, je ta rahlo in varno podkrmarjena, tudi grobo delo z volanom in plinom računalniške pameti ne zmore premagati - boste pa delovanje ESP-ja zaznali zelo hitro, saj so njegovi posegi odločni. Če ga ‘izklopite’ (narekovaji so tu popolnoma upravičeni, saj se ga ne da popolnoma izklopiti), je mogoče zadek tudi spodnesti, avto pa se ob zmanjšani pomoči elektronike izkaže za skoraj nevtralnega, predvsem v hitrih ovinkih. Elektronika tu dovoli nekaj drsenja, a bo zabave ravno takrat, ko postane zabavno, vseeno konec. Škoda, saj dajejo občutki vedeti, da bi bilo podvozje doraslo tudi bolj športni duši ljubi vožnji.

Čeprav Mercedesi nikoli niso sloveli po bogati serijski opremi, novemu C-ju na tem področju minusa skoraj ne moremo pripisati. Serijska je dvoconska klimatizacija, večfunkcijski volan, potovalni računalnik, pomoč pri speljevanju v klanec, zavorne luči, ki lahko signalizirajo jakost zaviranja . . Edino, kar na seznamu opreme resno manjka, je naprava za pomoč pri parkiranju (vsaj zadaj). Kaj takega bi od avtomobila, vrednega skoraj 35 tisočakov, vendarle upravičeno pričakovali.

Kakšna je torej naša prva ocena novega razreda C? Pozitivna, a z zadržki, bi lahko napisali. Recimo takole: raje si privoščite katerega od šestvaljnikov (razlika je v dobrih dveh tisočakih) in opremo Avantgarde; če pa mislite voziti s seboj količkaj več prtljage, počakajte na T. Če si želite le nizko ceno, raje sezite po katerem od cenejših dizlov. In hkrati vedite: novi C je za Mercedes korak v novo, bolj pustolovsko smer.

Dušan Lukič, foto:? Aleš Pavletič