Mercedes-Benz C 220 CDI

Takšni sopotniki v sedanji generaciji avtomobilov niso več redki, v tistih boljših sodijo v serijsko opremo. A ne na desnem sedežu, temveč skriti v avtomobilovo elektroniko. Ponekod jim rečejo DSC, drugod ESP, StabiliTrak ali kaj podobnega. In večinoma jih je mogoče izključiti.

Tudi testni Mercedes C 220 CDI ima takega sopotnika, in kot je v Mercedesih v navadi, sliši na ime ESP. S pritiskom na gumb ga lahko izklopite, a ne povsem. A v tej različici, opremljeni z 2, 2-litrskim dizelskim motorjem, s turbinskim polnilnikom, po štirimi ventili na valj in tehnologijo skupnega voda, kar v skupnem seštevku pomeni 145 KM, je ta sopotnik prisoten tudi v drugačnih oblikah, le da ne vem, ali so ga Mercedesovi inženirji tja posadili namerno ali pa se jim je izmuznil.

Dober primer je kombinacija motorja in menjalnika: prvi je pod 2.000 vrtljaji malce zaspan, nato pa odločno živahen vse do rdečega polja na merilniku vrtljajev, drugi, petstopenjski samodejni, uglajeno, a nekoliko prepočasi pretika. Zadnja ugotovitev velja tako za povsem samodejni kot za ročni način pretikanja, ko s pomikom prestavne ročice v levo voznik izbere nižjo, s pomikom v desno pa višjo prestavo.

Ob speljevanju se prvo sekundo ne dogaja praktično nič. Stopalka plina je na tleh, motor povzdigne glas, avto pa se le lagodno premika. Tako lagodno, da je speljevanje iz stranske ulice v gostejši promet včasih precej neprijetno opravilo. In ko si voznik oddahne, da je bilo vendarle na voljo dovolj prostora, se pri slabih 2000 vrtljajih ročične gredi motor naenkrat prebudi in na armaturni plošči začne utripati rumeni trikotnik sistema ESP, ki oznanja, da se pogonska kolesa skušajo zavrteti v prazno. Ne pritožujte se, »sopotnik« vas je na začetku lepo povprašal, ali ste prepričani.

Podobna zgodba se ponovi tudi pri ročnem pretikanju samodejnega menjalnika. Najprej premaknete prestavno ročico, sledi nekaj trenutkov, ko se ne zgodi nič, in ko se voznik že prične spraševati, ali je res premaknil ročico, se menjalnik zgane in prestavi. Uglajeno, brez sunkov, a z zamudo.

Zato se ne čudite, da C 220 CDI do 100 kilometrov na uro potrebuje dobrih 11 sekund. Slabo sekundo izgubi že pri prvih 20 kilometrih na uro . .

Podobna zgodba se nadaljuje tudi drugje. Ko se na primer namestite v udoben, električno nastavljiv sedež ter obrnete ključ, se nekaj hipov ne zgodi nič. Šele nato se dizelski štirivaljnik prebudi v življenje, a tega ne oznanja s prevelikim hrupom, čeprav bi lahko bil med vožnjo malenkost tišji. Sedi se odlično, vsa stikala so pri roki, voznika pa razvajajo tudi gumbi za upravljanje radijskega sprejemnika na volanu, potovalni računalnik, odlično pregledna armaturna plošča ter že znana in s kupom varnostnih blazin podprta Mercedesova varnost.

Samodejna klimatska naprava premore ločeni nastavitvi za levo in desno polovico kabine, nad udobjem pa se ne bodo pritoževali niti potniki na zadnjih sedežih - ti so tako kot prednji oblečeni v usnje. Naslonjalo zadnje klopi je deljivo, kar pomeni, da lahko kljub limuzinskemu zadku v že tako velik prtljažnik spravite še več.

Na udobje je, kot se za Mercedesovo limuzino spodobi, naravnano tudi podvozje. Tu razredu C ne moremo očitati polovičarstva, saj mora biti cesta pod kolesi hudo razrita, da se sunki prebijejo v notranjost. Hkrati to pomeni nekaj nagibanja na ovinkasti cesti, kjer skriti »sopotnik« še enkrat prileze na plan.

Če se namreč lotite športnejše vožnje, se izkaže, da je volan preveč posreden in vas preslabo obvešča o tem, kaj se dogaja s prednjimi kolesi, hkrati pa se izkaže tudi, da C takrat, ko voznik obrne volan, sicer sledi navodilom, vendar ponuja premalo občutka.

Potem podvozje ubogljivo sledi z volanom začrtani smeri in res velika vozniška neumnost je potrebna, da avto sredi ovinka vrže iz tira. Če izklopite ESP, si lahko privoščite celo nekaj drsenja zadka. A le malenkost, kajti ko se računalniku zazdi, da se zadnja kolesa skozi ovinek peljejo preveč »na široko«, se ESP zbudi in poravna avto.

In tako se izkaže, da je MB C 220CDI avto, ki vas bo na cilj še tako dolgega potovanja pripeljal spočite (enako velja za voznikovo denarnico, saj je poraba prav zmerna), a če ste bolj športne sorte voznik, tudi rahlo zdolgočasene.

Razred C je v tej izvedbi bolj kot vijuganju po ovinkih namenjen dolgim avtocestnim potem. Tu se izkaže s svojim zanesljivim vztrajanjem v ravni smeri in z udobjem. Če si želite česa športnejšega, pa si izberite bencinski motor in ročni menjalnik. Kaj pa različica z oznako AMG na zadku? Pri tej se boste lahko prepričali, da se vprašanje »Ste prepričani? « ne bo pojavilo.

Dušan Lukič

Foto: Uroš Potočnik