Mercedes Benz C 220 CDI T

Pri tej trditvi tudi karavan Mercedesovega razreda C - v Stuttgartu ga označijo kar s črko T na koncu imena - ni izjema. In kot je pri karavanih tega razreda v navadi, tu ne gre toliko za prostornost prtljažnika kot za njegovo prilagodljivost. Da CT ne sodi med avtomobile, ki bi jih po njihovi prostornosti zamenjali za kombi, da vedeti že njegova oblika. Ta je spredaj enaka tisti pri limuzini razreda C. Luči so torej zlahka prepoznavne, nos v celem zašiljen, a uglajen, maska in zvezda nad njo vpadljivi, a ne vsiljivi.

Razlika je torej v zadku, ki je bolj športen kot karavanski. Zadnje steklo na njem je zelo poševno, tako da je celotna oblika prepričljiva in nič tovornjaška.

Zato je v zadku manj prostora, kot bi ga bilo ob navpično odrezanem koncu avtomobila, a še vedno dovolj, da CT ponosno nosi črko T. Za kakšen bicikel bo ob zloženih zadnjih sedežih prostora dovolj, a ga raje očistite, preden ga vržete v avto. Blago, s katerim je prtljažni prostor obložen, je namreč ravno tako kakovostno in natančno obdelano kot v potniškem prostoru, zato bi ga bilo škoda umazati z blatom.

Da so pri Mercedesu mislili na malenkosti, daje vedeti rolo, s katerim pokrijete prtljažni prostor. Ta brez težav zdrsi po vodilih in se vedno zanesljivo zatakne v izvlečeni legi, za zlaganje pa je treba njegov konec le rahlo dvigniti.

Pozornost do malenkosti je očitna tudi v ostanku potniške kabine. Voznikov sedež je tako po Mercedesovem običaju dokaj trd, a na dolgih poteh prepričljivo udoben. Sedi se odlično, vsa stikala so pri roki, voznika pa razvajajo tudi gumbi za upravljanje radijskega sprejemnika na volanu, odlično pregledna armaturna plošča ter že znana in s kupom varnostnih blazin podprta Mercedesova varnost.

Samodejna klimatska naprava premore ločeni nastavitvi za levo in desno polovico kabine, nad udobjem pa se ne bodo pritoževali niti potniki na zadnjih sedežih, še posebej, ker je zaradi karavanskega zadka prostora za glave še več kot v limuzini.

Prostora za noge bi lahko bilo, predvsem za dolgine spredaj, tudi več. Naslonjalo zadnje klopi je seveda deljivo zložljivo, kar je v prid večjemu prtljažniku in njegovi prilagodljivosti. Oprema Classic pomeni les na sredinski konzoli in jeklena platišča s plastičnimi kolesnimi pokrovi, kar je tudi edina krepka zamera avtomobilu. Za takšno ceno bi namreč kupec lahko dobil tudi platišča iz lahke litine.

Na udobje je, kot se za Mercedes spodobi, naravnano tudi podvozje, čeprav ima nova serija C po tej plati v sebi več športnosti kot njena predhodnica. Cesta pod kolesi mora biti precej razrita, da se sunki prebijejo v notranjost. Hkrati to pomeni nekaj nagibanja na ovinkasti cesti, kjer skriti »sopotnik« (sliši na ime ESP) še enkrat prileze na plan. Če se namreč lotite bolj športne vožnje, se izkaže, da je volan preveč posreden in nudi premalo informacij o tem, kaj se dogaja s prednjimi kolesi.

Potem začne podvozje ubogljivo slediti z volanom začrtani smeri in potrebna bi bila res velika vozniška neumnost, da bi avtomobil sredi ovinka vrglo iz tira. In če izklopite ESP, si lahko privoščite celo nekaj drsenja zadka. A le za malenkost, kajti ko se računalniku zazdi, da se zadnja kolesa skozi ovinek peljejo preveč »na široko«, se ESP kljub temu zbudi in poravna avto. Na mokri podlagi pride ESP še kako prav, saj ima motor ogromno navora, zato se kolesa zlahka zavrtijo v prazno (oziroma bi se, če ne bi bil vgrajen ESP).

Z 2, 2-litrskim dizelski motorjem, opremljenim s turbinskim polnilnikom, s po štirimi ventili na valj in tehnologijo skupnega voda, zmore 143 KM in kar 315 Njutnmetrov navora, kar je za premikanje sicer težkega avtomobila dovolj. Še posebej v kombinaciji s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Ta skrije lenobnost motorja v najnižjih vrtljajih, ki pride do izraza v različici s samodejnim menjalnikom, in karavan spremeni v avto, ki mu ni tuja tudi bolj športna vožnja. Gibi prestavne ročice so resda kratki, toda nekoliko preveč zatikajoči se, gibi stopalk pa predolgi.

Dušan Lukič

Foto: Uroš Potočnik