Mercedes-Benz CLS 320 CDI

Da je CLS nastal na osnovi razreda E (in si zato z njim deli motorje, menjalnike, notranjo obliko, podvozje, medosno razdaljo in še kaj), sploh ni sporno ali slabo. CLS namreč ni (in noče biti) ekskluziven športni kupe, temveč le avto za ljubitelje Mercedesov, ki so se naveličali klasičnih limuzinskih oblik na eni strani in vseh kompromisov, ki spadajo h klasičnim kupejem, na drugi. Sploh pa: ko govorimo o sorodnosti, je to res sorodnost. Ne dvojčka, bratranca. Notranja oblika je dober primer. Armaturna plošča je sicer klasično Mercedesovih oblik, a z dovolj drobnimi spremembami, da daje prestižnejši in bolj kupejevski vtis od tistih v limuzinah.

Da, merilniki in osnovne poteze armaturne plošče in sredinske konzole so res enaki, a celotno kabino vzdolžno razpolovi sredinska konzola, tako da sta tudi zadaj sedeža odločno ločena. Konzola je valovite oblike (in v sebi skriva izdatno odmerjen, z drsnim rolojem pokrit predal), kar daje notranjosti še zanimivejši videz. Tako sta zadaj le dva s konzolo ločena sedeža izdatnih mer in kljub zaobljenosti strehe je na zadnjih sedežih dovolj prostora tudi za odrasle, če le niso previsoki. Potnikom zadaj je namenjena tudi ločena (doplačilni Thermotronic) klimatizacija za vsak sedež posebej.

Uporabljeni materiali so seveda vrhunski, od usnja do lesa. Enako velja za izdelavo, vprašanje barvnih kombinacij (v tem primeru zelene zunanjosti, rdeče notranjosti in lesa) pa je stvar vsakega kupca posebej. In vsak ima svoj okus. Pomembno je, da se sedi odlično, da so stikala pri roki (in tam, kjer jih voznik pričakuje), da so sedeži udobni tudi na (zelo) dolgih poteh in da je zvočni sistem med boljšimi na trgu. Ja, tale CLS razvaja z udobjem. To je rdeča nit tega avtomobila.

Samodejni menjalnik, recimo, nikoli ne pomisli na to, da bi poskušal oponašati kak športni sekvenčni menjalnik. Prestavlja predvsem udobno, brez sunkov, in šele nato razmišlja o hitrosti prestavljanja. Zato boste prestavljanje včasih opazili le zaradi padca motornih vrtljajev, po drugi strani pa si lahko ob do konca pohojeni stopalki za plin, ko voznik zahteva hitro prestavljanje za prestavo ali dve navzdol, vzame trenutek ali dva za premislek. Na srečo prestavna ročica omogoča tudi ročno ’sekvenčno’ pretikanje, a pozor: ko menjalniku na ta način ukažete, da prestavi navzgor, bo to razumel le kot priporočilo, ne kot ukaz, in prestavil šele, ko se mu bo zazdelo potrebno. Besedica športnost tule ni primerna.

In ko smo že pri bolj športni vožnji: podvozje CLS bi preneslo mnogo več, kot omogoča motor. Volan je sicer preveč posreden in daje premalo povratnih informacij, zato pa je podvozje zanesljivo, napol izklopljiv ESP dovoljuje nekaj igranja z zadkom avtomobila, po drugi strani pa je blaženje udarcev izpod koles povsem na ravni, ki jo od takšnega avtomobila pričakuje njegov povprečni uporabnik. Nič čudnega – gumba ob prestavni ročici dokazujeta, da vzmetenje tokrat ni bilo klasično, temveč (spet doplačilni) Airmatic. To pa hkrati pomeni možnost dviga vozila za lažje vstopanje ali izstopanje, tri različne prednastavljene trdote (od najudobnejše pa do skoraj pretirano športne) ali pa možnost, da se podvozje samodejno in hitro prilagaja razmeram pod kolesi in zahtevam voznika.

Najslabši del avta? Motor. Pa ne razumite tega dobesedno, gre le za to, da v nos takega avtomobila pač spada kak prestižen bencinski motor. Klasičen kupec ’zvezde’ bo posegel po E 320 CDI, kupec CLS, bi pričakovali, se bo pač odločil za (recimo) bencinski V8. Konec koncev hoče biti nekaj posebnega.

Motor sam (in njegova zvočna izolacija) sicer sploh nista slaba. Da gre za dizel, kaže značilen zvok, ki pa ni vedno prisoten. Zjutraj prvih nekaj sekund delovanja pa ob ostrem pospeševanju do najvišjih vrtljajev. Ampak nič več kot to. Ker samodejni menjalnik poskrbi, da je motor kar se le da veliko časa v nižjih območjih motornih vrtljajev, je mogoče slišati le oddaljeno, tiho brnenje, ki človeka kar uspava in ni neprijetno. Le ko se kazalec na merilniku vrtljajev povzpne višje, pride na dan značilni zvok Mercedesovih dizlov.

CLS (še zlasti s takšnim motorjem) je tako očiten dokaz, da je možno brez pretiranega vložka v razvoj in brez potrebe po tem, da bi se kupci marsičemu odpovedali, voznikom ponuditi avto, ki je vsaj navzven kupejevski, športen. Ki ima pravo silhueto.

Dušan Lukič