Mercedes-Benz E 280 CDI

A mpak tokrat motor ni, kot bi sodili po oznaki, 2, 8-litrski. Mercedesovi inženirji so si tokrat za osnovo vzeli 3, 2-litrski motor iz modela 320 CDI in mu namenili drugače nastavljeno motorno elektroniko, filter trdih delcev in ga predvsem prepričali, da se obnaša čim manj dizelsko.

Da gre za dizel, vseeno ne boste prezrli. Zjutraj prvih nekaj sekund delovanja pa ob ostrem pospeševanju do najvišjih vrtljajev. Ampak nič več kot to. Ker samodejni menjalnik poskrbi, da je motor kar se le da veliko časa v nižjih območjih motornih vrtljajev, je moč slišati le oddaljeno, tiho brnenje, ki človeka kar uspava in ni neprijetno. Le ko se kazalec na merilniku vrtljajev povzpne višje, pride na dan značilni zvok Mercedesovih dizlov.

425 njutonmetrov navora, ki je sicer na voljo že pri 1.800 vrtljajih v minuti, pomeni, da se bodo ob kolikor toliko zmerni vožnji motorni vrtljaji le redko povzpeli nad številko 2.500, temu ustrezna pa je tudi poraba, ki je ob lagodni izvenmestni vožnji tam nekje pod osmimi litri. Če pa boste večino časa z avtomobilom preživeli v mestu ali pri višjih, avtocestnih hitrostih, pa na takšen rezultat nikar ne računajte. Bolj realna je številka tam nekje med desetimi in enajstimi litri na sto kilometrov, kar pa sploh ni slabo, če v račun vzamete devetsekundni pospešek do 100 kilometrov na uro, skoraj dve toni teže, ko sta v avtu dva potnika in samodejni menjalnik. Nasprotno, v teh pogojih se zdi številka celo ugodna.

Sicer pa je udobje bolj ali manj kar rdeča nit tega avtomobila. Samodejni menjalnik, recimo, nikoli ne pomisli na to, da bi poskušal oponašati kak sekvenčni menjalnik iz recimo avtomobila s črnim konjem na nosu. Prav nasprotno: prestavlja predvsem udobno, brez sunkov, in šele nato razmišlja o hitrosti prestavljanja. Zato boste prestavljanje včasih opazili le zaradi padca motornih vrtljajev, po drugi strani pa si zna ob do konca pohojeni stopalki za plin, ko voznik zahteva hitro prestavljanje za prestavo ali dve navzdol, vzeti hip ali dva za premislek.

Na srečo prestavna ročica omogoča tudi ročno ’sekvenčno’ pretikanja, pa jo je tako pred prehitevanjem (ali ovinkom, če si zaželite malo bolj športne vožnje) bolje enkrat ali dvakrat suniti v levo, da menjalnik prestavi navzdol. In le v vednost: ko menjalniku na ta način ukažete prestavljanje navzgor, bo ta to razumel le kot priporočilo, ne ukaz, in prestavil šele, ko se mu bo to zazdelo potrebno.

In ko smo že pri športnejši vožnji: podvozje tega E-ja bi preneslo mnogo več, kot nudi motor. Volan je sicer preveč posreden in nudi premalo povratnih informacij, zato pa je podvozje zanesljivo, napol izklopljiv ESP (grrr . . ) dovoljuje nekaj igranja z zadkom avtomobila, po drugi strani pa je blaženje udarcev izpod koles povsem na nivoju, ki ga od takšnega avtomobila pričakuje njegov povprečni uporabnik.

Enako bi lahko rekli tudi za notranjost. Materiali so ustrezni, ergonomija (razen ene same obvolanske ročice) tudi, sedenje O. K., videz notranjosti v celoti pa nekoliko preveč pust in brez domišljije. Sicer pa Mercedesovi kupci nekaj takšnega ponavadi tudi pričakujejo.

Dušan Lukič

Foto: Saša Kapetanovič