Mercedes-Benz E-T 320 CDI 4Matic

Avtomobilu je tokrat ’ime’ Mercedes E-T 320 CDI 4Matic - in že iz imena je mogoče zaslutiti, kam je šel denar (in komur ime ni dovolj, bo moral pokukati še v seznam dodatne opreme). Najprej E: v prihodnosti (naslednje leto) se mu obleta pomladitev, a mu oblikovno (in tehnično) tudi zdaj prav nič ne manjka. Še posebej če je barvna kombinacija notranjosti posrečena (tokrat je bila) in če gre za limuzino.

Kombinacija svetlega usnja, svetle plastike in temen les je sicer v rahlem nasprotju s srebrno armaturno ploščo, a v osnovi v notranjosti zmoti le ena stvar: ena sama obvolanska ročica za upravljanje tako svetlobnih teles kot brisalnikov. Saj gre, a z dvema je lažje. Zato pa voznika bolj razveseli druga obvolanska ročica, ki ni namenjena le upravljanju tempomata, temveč tudi omejevalnika hitrosti - to pa je napravica, ki bi jo morali imeti prav vsi avtomobili (in je precej bolj potrebna kot tempomat, ki je marsikdaj del serijske opreme).

Prav veliko konjenice pod motornim pokrovom ni potrebne, da človek v naselju po nesreči udari krepko čez hitrostno omejitev - in potem lahko hitro sledi še udarec po denarnici.

Toda ostanimo pri imenu tega Eja. T pomeni, da gre za kombijevsko karoserijsko različico. In ker zadek ni limuzinski, je videti previs prek zadnjih koles še daljši in masivnejši. Nekatere bo to zmotilo, drugim pa dalo takoj vedeti, da se v zadku tudi v resnici skriva dovolj prostora, da lahko tega Eja uporabljate kot pravi družinski kombi. Skoraj 700 litrov osnovnega prtljažnika bo dovolj tudi za zahtevne družine, skoraj dva ’kubika’ ob zloženi zadnji klopi pa tudi za zahtevnejše športnike, ki bi recimo radi s seboj tovorili kolo ali kup druge športne opreme.

Da je v notranjosti dobro poskrbljeno za živo vsebino, je verjetno jasno tudi s fotografij, a vseeno nekaj pojasnil: voznik se mora navaditi le omenjene ene obvolanske ročice, vzdolžni pomiki prednjih sedežev so tolikšni, da bodo udobno sedeli tudi ’dvometraši’, zadaj je (razen v prej omenjenem primeru) prostora za kolena dovolj, sedeži so sicer bolj trde, a zato toliko bolj udobne sorte in počutje v celem ni prav nič germansko strogo.

Šestvaljni dizel v nosu poskrbi tudi za prijaznost do voznika. Čeprav je menjalnik ’le’ petstopenjski, premore po eni strani dovolj navora, da to ’pomanjkljivost’ skrije, in po drugi strani dovolj veselja do vrtljajev (ob primerno zadušenem zvoku), da tudi ob vrtenju proti rdečemu polju, ki je lahko posledica težje noge in petih prestav, ušesa potnikov ne trpijo. Da je prestavljanje uglajeno, a občasno malce sunkovito (predvsem ob delnem plinu), je že znana lastnost te serije Mercedesovih menjalnikov, da je splošni vtis zelo pozitiven, pa je treba pripisati tudi dejstvu, da avto kot celota voznika tako in tako usmeri v vozniško bolj umirjene vode.

Da ne bo pomote: podvozje in pogonska zasnova brez težav preneseta tudi dinamike željnega voznika. Podvozje je še dovolj trdno, da avto ne plava in ne pokimava, ko postanejo gibi na stopalkah in volanu ostrejši (in hkrati uglajeno blaži neravnine pod kolesi), štirikolesni pogon 4Matic pa v osnovi moč razporeja čim bolj k zadnjemu kolesnemu paru. To pomeni, da je odvečnih sunkov na volanu zelo malo, da zadek pomaga pri zavijanju in da kljub temu večina motornega navora povzroča premikanje naprej in ne vstran. Točno taka (po končnem učinku, če že ne po zasnovi) bi morala biti večina štirikolesnih pogonov v civilnih limuzinah: usmerjena k varnosti, a zmožna zagotoviti vozniški užitek.

To ta E zmore. Da se v njem udobno pelje še veliko prtljage pa še poraba je ugodna, je le še dodatna prednost.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič