Mercedes-Benz SLK 200 Kompressor

A ena najboljših stvari, ki se vam v teh dvaindvajsetih sekundah lahko zgodijo, je pritisk na enega od dveh gumbov za prestavno ročico novega SLK.

Takrat se obe stranski stekli zapeljeta za nekaj milimetrov navzdol, za voznikovim hrbtom zabrnijo elektromotorji in kovinska streha, ki je do tedaj zakrivala nebo nad glavo, se elegantno zloži v prtljažnik. Potem le še namestite vetrno mrežo (če tega niste storili že prej), spustite stranski šipi, pretaknete ročico menjalnika v položaj D in odkrižarite.

Kabrioleti pogosto zahtevajo kompromise. Ponavadi je v njih hrupa (tudi ob dvignjeni strehi) več, tu in tam zna v notranjost priteči manj ali več vode, če nimajo klimatske naprave, je v njih poleti peklensko vroče, pri nizkih temperaturah pa so le pogojno uporabni - seveda s spuščeno streho. Ampak obstajajo tudi kabrioleti, pri katerih je takih kompromisov manj ali skoraj nič. SLK je eden od njih.

Njegova streha se lahko po zvočni izoliranosti kosa z marsikaterim navadnim avtomobilom, prtljažnika je (pogojno) dovolj, zlasti ko streha ni zložena, pri nizkih temperaturah za dobro počutje voznika in sopotnika skrbi zračni šal, ki iz rež na naslonjalu sedeža okoli glave in vratu s curkom toplega zraka skrbi, da je toplote dovolj.

A začnimo na začetku. SLK je predvsem lep - takšnih, ki jim oblika ne bi bila všeč, enostavno nismo našli. Če se vanj zazrete od spredaj, vas utegne spomniti na superšportnega SLR, ko si ga ogledate z boka, ugotovite, da je motorni pokrov dolg in elegantno nizek, kabina pa pomaknjena zelo zelo nazaj, kakor se za športnika spodobi. In ko si ga ogledate od zadaj, je eleganten.

Tudi notranjost ne razočara. Sedeži so odlični, dobro podpirajo telo v ovinkih in so nameščeni povsem pri tleh, oblečeni pa so bili v (doplačilno in nikakor ne poceni) izvrstno modro usnje, ki je dalo (skupaj z enakim usnjem na vratih) notranjosti dodaten čar, črna plastika pa je kombinirana s svetlimi kovinskimi vložki.

Ne, ko sedete v tak SLK, vam bo takoj jasno, kam je šel vaš denar. Merilniki so mercedesovsko preprosti, za vse informacije razen hitrosti, motornih vrtljajev ure in količine goriva skrbi osrednji informacijski zaslon, ki ga voznik upravlja z gumbi na večopravilnem volanu.

Tehnika. če bi tega SLK sodili le po dolžni motornega pokrova, bi mu pripisali najmanj petlitrski osemvaljnik. In če si omislite SLK-ja z oznako 55 AMG, ga boste tam tudi našli, skupaj z njegovimi 360 konji. Ampak na žalost je bilo tokrat spredaj malo več praznega prostora in ’le’ vrstni, komajda 1, 8-litrski prisilno polnjeni štirivaljnik, ki skrbi za proizvajanje 163 konjev in je krivec za napis 200 na zadku.

163 konjev na papirju ni malo in tudi v praksi se izkaže, da je tale SLK kar poskočen. Osem sekund potrebuje do 100 kilometrov na uro in tudi prehitevanja niso zmes potnih srag na čelu in belih členkov na volanu. Ima pa motor dve napaki: njegov zvok je astmatično piskajoč in si le pogojno zasluži oznako športen, njegovo moč pa na kolesa prenaša petstopenjski samodejni menjalnik.

Slednji požre kar precej zmogljivosti in je po naravi bolj svojeglave sorte. Voznik ima sicer možnost, da mu ukazuje ’sekvenčno’, s pomiki prestavne ročice levo in desno, a da ne bo pomote: ne gre za ukaze, gre samo za vljudne prošnje, ki jih menjalnik upošteva le, če se to zdi sprejemljivo tudi njegovi elektronski pameti.

Ko se voznik navadi, ni prevelikih težav (razen prestavljanja v višjo prestavo sredi drsenja skozi ovinek), ampak če ste bolj športne sorte, vam predlagamo, da izberete serijski šeststopenjski ročni menjalnik. Prihranili boste dobrih 650 tisočakov doplačila za samodejni menjalnik in precej živcev.

Ah, doplačila. Ta znajo pri avtomobilih te znamke pomeniti tudi polovico osnovne cene - in testni SLK ni bil prav daleč od tega razmerja. V osnovi ga dobite za dobrih deset milijonov, testni pa je stal skoraj 15.

In kaj je sodilo na seznam doplačil? Modro usnje v notranjosti smo že omenili, dobrih 600 tisočakov vas bo stala samodejna klimatska naprava, zračni šal 150 tisočakov, alarmna naprava slabih 100, srebrna kovinska barva skoraj 200, sistem Command z navigacijsko napravo in velikim barvnim LCD-zaslonom na sredinski konzoli milijon, gretje prednjih sedežev 100 tisočakov, biksenonski žarometi tristo, in seznama dodatne opreme na njem tu še zdaleč ni konec.

Na njem so med drugim tudi petkraka lahka platišča namesto serijskih sedemkrakih, a z gumami istih dimenzij - so pa precej lepša od serijskih.

Lega na cesti je ne glede na število krakov v platiščih izvrstna. Na žalost se sistema za stabilnost ESP ne da popolnoma izključiti, tako da vseh lastnosti podvozja pravzaprav ne boste mogli v popolnosti izkoristiti, kljub temu pa se SLK izkaže z le rahlo podkrmarjeno lego na cesti, odzivnim zadkom, ki zna predvsem na bolj spolzki podlagi vozniku pomagati z nadzorovanim oddrsavanjem, majhnim nagibanjem v ovinkih a kljub temu z v celoti dovolj udobno nastavitvijo vzmeti in blažilnikov, da potnikov na slabši cesti ne pretrese.

Potem je treba le še spustiti streho in uživati v modrem nebu nad glavo. In ob tem seveda velja pripomniti, da je prepiha v kabini ob tem vse do globoko ilegalnih avtocestnih hitrosti zelo malo, tja do 100 kilometrov na uro pa boste lahko brez težav poslušali glasbo iz odličnega avdiosistema ali se pogovarjali s sopotnico oziroma sopotnikom.

Ja, dvaindvajset sekund po pritisku na gumb lahko življenje postane res lepo.

Dušan Lukič

Foto Aleš Pavletič