Kratki test: Mini Countryman SD All4

Tega, da avtomobili rastejo, smo že vajeni. Vsaj čedalje težji niso več, a rast ni vselej najboljša stvar. Poglejte navadnega, osnovnega Minija. Včasih je bil to praktičen, droben avto, ki je bil kot ustvarjen za mestno gnečo. Zdaj je krepko zrasel, celo toliko, da je njegova petvratna različica krepko večja ne le od nekdanjega Minija, ampak tudi (na primer) nekdanjih Golfov. Je treba, da je tako velik? Glede na odzive kupcev da, sicer se ne bi prodajal (in pri BMW-ju ga niti ne bi naredili večjega). A v resnici je bila že prejšnja generacija za svoj namen več kot dovolj velika.

Po drugi strani je tu novi Countryman. Zgodovinskega predhodnika tako ali tako nima, in če ga parkirate vštric s prejšnjo generacijo, je opazno, kaj opazno, skorajda pretresljivo večji. In to je v tem primeru ne le dobro, temveč odlično.

Countryman si je namreč že od začetka želel biti Minijev družinski križanec. Medtem ko je prejšnja generacija drugi del naziva izpolnjevala odlično, je pri prvem nekoliko pogorela. Prostora tako zadaj kot v prtljažniku je bilo bolj malo.

Pri novem Countrymanu zaradi prostora ne bo pritoževanja. Štiričlanska družina z večjimi otroki bo v njem potovala brez težav in tudi za njeno prtljago bo dovolj prostora, saj je prtljažnik s 450 litri za 100 litrov večji kot prej. Sedeži so (tudi zadaj) udobni, spredaj je ergonomija dodelana, a seveda malce minijevska, kot se za tak avto spodobi, z drugačnimi stikali in merilniki. No, slednji bi si zaslužili pomladitev, saj delujejo kar malce zastarelo. Na srečo nanje, če je Countryman (kot je bil testni) opremljen s projicirnim zaslonom, niti ni treba gledati.

Oznaka SD na testnem Countrymanu pomeni ne preveč uglajen, a živahen dvolitrski turbodizel, ki s svojimi 190 'konji' 1,4 tone težkega Countrymana ne glede na zasedenost kabine in prtljažnika poganja suvereno. Šeststopenjska avtomatika se z njim dobro razume, vse skupaj pa lahko daje (kljub dizlu v nosu) že malo športen vtis, še posebej, če vrtljivi gumb okoli prestavne ročice prestavite v način Sport. Tudi podvozje, še posebej pa volan, je kos pogonski tehniki. Krmiljenje je dovolj natančno, nagibanja v ovinkih je dovolj malo, hkrati pa podvozje ni pretrdo in tudi na makadamu se Countryman dobro znajde in je lahko tudi malo uživaški, z drsenjem zadka vred – tudi zato, ker oznaka All4 na njem pomeni štirikolesni pogon.

5,2-litrska poraba na normnem krogu ni ne vrhunski ne slab dosežek, ampak za tisočaka več (pred subvencijo) oziroma dobre tri tisočake manj dobite priključnohibridnega Countrymana. Ta se pelje enako živahno, a veliko tišje in (vsaj glede na prve prevožene kilometre) tudi precej varčnejše, še posebej, če niste ves čas na avtocesti. In je boljša izbira.

besedilo: Dušan Lukič
foto: Saša Kapetanovič