Mitsubishi Lancer 2.0 DI-D Instyle

Z avtomobili je že dolgo takole: spredaj imajo ‘obraz’ in po njem jih prepoznamo. Nekateri obrazi so lepi, drugi manj lepi, tretji nezanimivi in tako naprej. Nekateri se bolj posrečijo, drugi manj. Nekateri so bolj prepoznavni, drugi manj. Obraz novega Lancerja je lep, zanimiv, prepoznaven. In agresiven.

Pravzaprav je Lancer v celoti skladno oblikovan: osnovne poteze so lepo povlečene in karoserija ne potrebuje notranjih detjalov, da bi ‘umetno’ dvignila zanimivost videza tega avtomobila. Ima pa kljub temu nekaj duhovitih oblikovnih rešitev znotraj silhuete in znotraj ‘nujnih’ potez. Ampak vseeno gre človek težko mimo prednjega dela, ne da bi ga opazil.

Barvna karta obsega kar nekaj barv in pravzaprav je tudi srebrn lahko lep, ampak zdi se, da je bil tale Lancer zrisan skupaj s prav takšno barvo. Kombinacija daje občutek, da je edina prava.

In pri vsem tem je Lancer pravzaprav le še eden izmed avtomobilov spodnjega srednjega razreda, ki bi za evropski okus moral biti kombilimuzina, pa to ni. Časi so se tudi pri Mitsubishiju krepko spremenili; nekoč sta bila Colt in Lancer tiste vrste brata, ki sta se razlikovala le po zadku, danes, ko modela s tem imenom še vedno obstajata, pa se je Colt preselil za razred nižje. A nič ne de; če bo vse tako, kot kaže, da bo, potem bo Lancer kmalu tudi kombilimuzina.

Do takrat pa ostaja le štirivratna limuzina. Vse do konca zadnjih vrat je to pravzaprav vseeno, in če gledate le od zunaj, je to tudi dobro. Zgoraj omenjeni zunanji videz je zadosti prepričljiv, da utegne premamiti marsikaterega privrženca kombilimuzin, čeprav potem, ko odprete pokrov prtljažnika, stvari niso pisane tipičnemu Evropejcu na kožo. Že prostornina prtljažnika ni posebej velika (enako velja za odprtino), zato tudi ni najbolj uporaben, čeprav ima takle Lancer naslonjalo zadnje klopi po tretjini zložljivo.

Toda pravkar zapisana dejstva načeloma ne vplivajo bistveno na celotno sliko o tem avtomobilu. Zaradi štirih vrat na bokih je vstop v notranjost lahek in notranjost ne zaostaja za obljubami, ki jih daje zunanjost. Poteze v kabini so sodobne, skladne, čedne, enako velja za detajle znotraj osnovnih potez, vse skupaj pa se – kot pri vseh avtomobilih – začne in konča pri armaturni plošči. Ta niti najmanj ne spominja več na stare japonske sive (dobesedno in v prenesenem pomenu) izdelke, ki so bili vse drugo, le lepi ne.

Za bivanje je spredaj dobro poskrbljeno: tu je večina tistega, kar potrebujeta voznik in potnik, še posebej v tem (najdražjem) paketu opreme.

Kaka malenkost (v globino nastavljiv volanski obroč, parkirni pripomoček, večji in vozniku bolje viden podatek o uri, žep za levim sedežem, ogledalce na levem senčniku, osvetlitev desnega ogledalca v senčniku, osvetlitev stikal na voznikovih vratih) iz nerazumljivih razlogov sicer manjka, zato pa razveseljujejo pametni ključ, samodejni pomik vseh štirih šip v obe smeri, navigacijski sistem (ki v Sloveniji ne deluje), odličen avdiosistem (Rockford Fosgate), dobro postavljeni gumbi na volanskem obroču, številna uporabna odlagalna mesta, samodejna klimatska naprava (ki je s svojim delovanje na trenutke resda malce muhasta) in v usnje oblečeni sedeži ter volanski obroč.

Ker je pogonska mehanika v splošnem zelo napredovala, se bomo najbrž morali počasi navaditi, da merilnika temperature hladilne tekočine ne bo več, če pa že bo, bo tako kot pri Lancerju to le eden od številnih podatkov potovalnega računalnika.

To hkrati pomeni, da je pri tem avtomobilu ta merilnik digitalen (enako kot merilnik količine goriva), pojavlja pa se na zaslončku med velikima lepima in preglednima analognima merilnikoma. Nerodno postavljen (levo od merilnikov) je gumb za preklop med informacijami, je pa res, da lahko voznik večino teh informacij prikliče tudi na velik osrednji zaslon, kjer sicer ‘domujejo’ tudi navigacijski sistem, ura in avdiosistem. Zaslon je občutljiv za dotik, s podatki bogat potovalni računalnik pa je za uporabnika kar nekako neprijazen za upravljanje. Pravzaprav to velja za vse funkcije, ki jih je mogoče upravljati prek tega zaslona, večja pomanjkljivost pa je še, da ta sistem nima spomina pri preklapljanju med osnovnimi funkcijami.

Kot večina sodobnih avtomobilov zna biti tudi Lancer s svojimi piskanji prav neprijazen, saj z njimi opozarja tako na nepripet varnostni pas, kot na nizko zunanjo temperaturo, na nezaznavanje ključa (ko gre voznik s ključem v žepu iz avtomobila), na odprta vrata, na ne zadosti zasukan vrtljivi gumb za zagon motorja (ko voznik ustavi motor in odpre vrata) in na še kaj. Opozorila so sicer dobra stran, a hkrati tudi moteča.

Ne glede na globinsko nenastavljivost volanskega obroča bo večina voznikov našla dober položaj za vožnjo, usnjena sedeža, ki se bosta prav zaradi usnja najprej zdela nepripravna že v blažjih ovinkih, pa se (zaradi lepo zasnovane bočne opore na sedalu in naslonjalu) izkažeta za dobra izdelka. Tudi mersko je Lancer znotraj več kot zadovoljiv, zlasti preseneča prostor za kolena zadnjih potnikov. Toda kar zadeva opremo, ni zadnjim potnikom bivanje z ničimer (razen s predalčki v vratih) olajšano ? Lancer nima ne električne vtičnice (najbližja je v predalu za komolce spredaj), ne večjega predala, ne prostora za plastenko ali pločevinko. Zadaj utegne hitro postati dolgčas.

Kdor si bo zaželel turbodizelsko gnanega, bo dobil Lancerja z imenom DI-D, je pa to v resnici TDI. Da si Mitsubishi sposoja turbodizle v Wolfsburgu, že vemo, pri Lancerju pa se sploh zdi, da mu je ta motor pisan na kožo. Stroj ni več idealen: tule je jasno zaznati zdaj že opuščeno tehniko neposrednega vbrizga (črpalka-šoba) – je opazno več trušča in tresljajev (predvsem v prvih dveh prestavah pri speljevanju in pretikanju) kot pri tekmecih, a je tudi res, da v praksi to ni posebej moteče. Razen morda na stopalkah, ki na trenutke nagajivo dražijo stopala, obuta v obuvala s tanjšimi podplati.

S svojimi zmogljivostmi je motor v Lancerju zelo dinamičen in ima manj rad visoke vrtljaje kot najboljši tekmeci. Svoje opravi že pri nizkih in srednjih vrtljajih, kjer se izkaže z odlično odzivnostjo na stopalko plina in s pripravljenostjo do dela. Z uporabniškega zornega kota nima ‘luknje’: že z mesta odlično potegne in tako vse do štiri tisoč vrtljajev v minuti in v vseh prestavah, tudi v šesti, kjer pri le malo pod to vrednostjo avtomobil požene do največje hitrosti.

Takrat (po podatkih s potovalnega računalnika) porabi 14, 5 litra goriva na 100 kilometrov, pri 160 kilometrih na uro (šesta prestava, slabih tri tisoč vrtljajev) pa osem litrov za enako razdaljo. Na meji avtocestne hitrostne omejitve bo žejen le še za slabih sedem litrov, ker pa z velikim navorom odlično vleče pri večjih hitrostih tudi v klanec, zna biti zanimiv podatek o porabi (vrhniški klanec) pri 180 kilometrih na uro (šesta prestava, 3.300 vrtljajev): 13, 8 litra na 100 kilometrov. Iz naše prakse in na kratko pa: motor zna biti zelo varčen in nikoli ni posebej požrešen.

Delno gre zasluga za to tudi menjalniku, ki ima odlično prilagojena prestavna razmerja motornim krivuljam. Kot kombinacija sta motor in menjalnik zato odlična: v šesti prestavi je za 100 kilometrov na uro potrebnih (le) 1.900 vrtljajev v minuti, od tu pa pri pohojenem plinu motor lepo in zvezno pospešuje, zadosti tudi za prehitevanja.

Vozniku zato nikoli ne bo hudega. Preglednost iz avtomobila je zelo dobra, občutek na stopalki zavore je odličen, opora za levo nogo je zelo dobra, avtomobil se lahkotno in lepo pelje, gibi prestavne ročice so odlični (ravno prav trdi, predvsem pa zelo povedni) in podvozje je zelo dobro: elektrohidravlični volanski servo je zelo dober primerek te tehnike, vzmetenje zagotavlja lepo mero udobja in aktivne varnosti, lega na cesti pa je dolgo nevtralna z rahlo zahtevo po dodajanju volana v ovinkih.

Slika se nekoliko spremeni pri zahtevnejših voznikih, ki Lancerja vozijo blizu fizikalnih meja: tu volanu zmanjka natančnosti in povednosti (v našem primeru delno tudi zaradi zimskih gum pri temperaturah blizu deset stopinj Celzija), Lancer pa v ovinku že pri bolj rahlem dotiku stopalke zavore dokaj sunkovito potegne z nosom v ovinek, zaradi česar je treba malce ‘odvzeti’ volan. Opisani pojav se sliši dosti bolj grozen, kot v resnici je, veščemu vozniku pa utegne biti tudi koristen in – igriv.

Pa nazaj k celotni sliki. Zaradi težko opisljivih manjših zamer in zaradi manj uporabnega klasično oblikovanega zadka se morda ne prebere tako, a Lancer je v resnici v celoti odličen, predvsem pri tistem, kar je najpomembneje: pri voznosti, pri mehaniki in pri upravljanju. Če dokončno o nakupu odloči njegov nos, pa tudi ni nič narobe.

Iz oči v oči

Mitja Raven: Japonski avtomobili, še najbolj to velja za limuzine, nikoli niso stavili na čustva in skrbeli za obračanje glav. Tale Lancer pa je izjema, saj ne moreš mimo njega, ne da bi se z očmi zapičil v njegov nos, v ta jezen pogled. Kakšen bo šele Sportback, ki bo imel v našem delu Evrope bolj priljubljen kombilimuzinski zadek! Škoda, da oblikovalce ni vodil ta zagon tudi pri oblikovanju notranjosti. Tudi prtljažnik ni največji. Volkswagnov turbodizel 2.0 zjutraj zarjove kot kak tank, nato pa brez težav dela z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi. Sedi se dobro, ročica menjalnika pozna svoje naloge, volan vliva zaupanje, nizkopresečne gume (kot jih je imel testni) pa nekoliko zmanjšajo udobje.

Vinko Kernc, foto:? Aleš Pavletič