Mitsubishi Outlander 2.2 DI-D (115 kW)

Outlander je dovolj velik, da se pet potnikov s prtljago vred udobno pelje, in obenem navzven dimenzijsko ne tovornjaško okoren.

Našo ozko garažo se je dalo prevoziti brez manevriranja, bočno parkiranje ni noben bavbav, še zlasti s pomočjo kamere na zadnjih vratih in sedempalčnega zaslona. Ko se enkrat privadiš in nehaš begati s pogledom med tremi ogledali in LCD-zaslonom, se zadeva izkaže za praktično.

Kamera za pomoč pri parkiranju spada k serijski opremi, če se odločite za paket Instyle, zraven pa dobite še 18-palčna aluminijasta platišča, električno nastavljiv voznikov sedež (stikala so zaradi naslona za komolec zelo na tesno dostopna), dvostopenjsko ogrevana sprednja sedeža (spet sta stikali malce nerodno skriti), električno strešno okno, usnje na vseh sedežih (razen na zadnjih dveh – o tem kasneje) in CD/DVD-predvajalnik glasbe z lastnim 40-gigabajtnim diskom, ki zna glasbo samodejno prepisati nase.

Medtem ko poslušate cede, se glasba snema na disk in kasneje lahko isto glasbo izberete z le nekaj kliki po za dotik občutljivem zaslonu. Ne vem sicer, kako imajo rešena vprašanja glede avtorskih pravic (a ni vsebino nosilcev glasbe običajno prepovedano presnemavati? ), a zadeva prav dobro deluje, če le niso cedeji preveč uničeni. Potem pač ne gre.

Za vstavitev ploščkov se zaslon elegantno in počasi (kar prepočasi) odmakne, kar je 'fensi', a niti ne tako zelo uporabna finta. Koncertni aplavz si zasluži akustika Rockford Fosgate, ki s pomočjo 710-vatnega ojačevalnika, osmih zvočnikov in 'vufra' v prtljažniku (serijsko! ) pripomore h kristalno čistemu zvoku visokih in nizkih zvokov. Preizkušeno z Umekovim setom Astrodisco na najvišji jakosti. Bravo.

Za dotik občutljiv zaslon ter volan s stikali za upravljanje radia pripomoreta k temu, da na sredinski konzoli najdemo le še tri vrtljive gumbe za nastavitev temperature, jakosti ventilacije in smeri ogrevanja/hlajenja. Ob nastavljanju se smer piša vetra prikaže tudi na zaslonu, zato ni treba odvračati pogleda daleč od ceste.

Le kakovost teh vrtljivih okroglin zmoti, saj se ob bolj grobem uprav­ljanju premikajo kot rahlo zmajan zob in ob tem spustijo še zvok črička.

Vrtljivi gumbi so preprosta klasika, ki vedno deluje in ne dopušča zmot, obenem pa je zaradi tega armaturna plošča čista, brez odvečne šare. Počutje je zaradi tega in še zaradi dobrih, svetlih materialov v avtomobilu zelo dobro, razen na spodnjih delih vrat najdemo bolj trdo plastiko.

Ker je svetlo tudi dno avtomobila, bo treba otročadi pred vstopom natakniti copatke, v nasprotnem primeru so rjavi in črni vzorci na plastiki neizbežni. Odlagalnih mest je dovolj, le preveč je takih okroglih za pijačo. Je kdo že kdaj hkrati tovoril štiri lončke za kavo in še dve pollitrski plastenki?

Tiho daljinsko odklepanje in zaklepanje vrat zvočno popestrijo ogledala, ki se v izognitev nezgodam na parkiriščih samodejno zzzzzzzzzložijo.

In kaj premika to tono osemsto težko gmoto? Štirivaljni turbodizel s 156 'konji' in 380 njutonmetri navora (pri 2.000 vrtljajih), menjalnik pa sam (ali s fiksnimi obvolanskimi uhlji ali s premikom ročice naprej-nazaj) izbira med šestimi prestavami.

Na voljo (izbiramo s stikalom pri dokaj majhni ročici menjalnika) sta programa normal in sport – pri tem drugem se motor zavrti za približno 500 vrtljajev višje, do 4.000, preden pretakne v višjo prestavo.

Speljevanja so uglajena, pretikanje navzgor hitro (za odtenek počasnejše kot pri VW-jevih DSG-menjalnikih), ko pa želimo pri spustu ali pred zavojem ročno pretakniti navzdol, si robotiziran menjalnik vzame preveč časa. V enem dnevu sem imel možnost preizkusiti BMW-jev in VW-jev menjalnik, pa je bil Mitsubishijev pri pretikanju navzdol najpočasnejši.

Pomanjkljivo je tudi to, da tehnika ne pretakne navzdol, ko želimo s tempomatom pospešiti s hitrosti 60 km/h na hitrost, s katero smo drveli pred cestninsko postajo. Menjalnik vztraja v četrti in s 1.500 vrtljaji pospešuje počasneje, kot bi lahko.

Pri hitrosti 140 kilometrov na uro se motor vrti z 2.500 vrtljaji, in če verjamemo potovalnemu računalniku, takrat porabi malo manj kot 10 litrov na sto kilometrov. Pri tej hitrosti se že sliši šum iz zadnjega dela avtomobila – ja no, to je terenec, in ne limuzina.

Vseeno je potovalna hitrost lahko velika, tudi 180 km/h, brez strahu, da bi takrat avtomobil nevarno 'plaval'. Tempomat ima razumljive komande in deluje dobro, pogrešali smo le prikaz izbrane hitrosti s številko, enako velja za le grafičen prikaz trenutne porabe. Kljub sorazmerno velikemu ­dizlu se začne v zimskih jutrih notranjost ogrevati že po dveh, treh kilometrih.

Moči je dovolj, da se Outlander premika hitreje od prometa tudi s sedmimi potniki. Sedmimi? Ja, iz dna prtljažnika se preprosto izvleče klop še za dva nižjerasla potnika. Tudi osem se jih lahko pelje na pustni karneval, ampak tega niste slišali od nas.

Pri sedmih potnikih prtljažnika razumljivo ­skoraj ni. Prtljažna vrata so za lažje nalaganje ­dvojna, srednja klop se zlaga v razmerju 40 proti 60 ročno ali s pritiskom stikala v prtljažniku.

Koliko je v Outlanderju terenca? Dovolj, da vam z vklopljenim štirikolesnim pogonom zgodaj zjutraj ni treba kidati sveže zapadlega snega, sicer pa je Outlander predvsem prenizek. Prehitro se zaslišijo zvoki bližnjih srečanj podvozja z zmrznjenim snegom ali zemljo, da bi ga priporočili za nadomestek Jimnyja ali Nive.

Vrtljiv gumb za vklop elektronsko krmiljenega štirikolesnega pogona in zapore diferenciala je med sprednjima sedežema.

In ker je Mitsubishi po novem z veliko režo za zrak na sprednji maski in stilsko agresivnimi lučmi tudi lep, ga lahko označimo za eno boljših izbir v razredu mestnih terencev. Dovolj ekskluziven za poslovne partnerje in dovolj prostoren za družino, ­prijatelje, smuči in bicikel.

Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič