O švedski dirkaški zgodovini in zakaj Volvo S60 Polestar vendarle ni dirkalni avtomobil

Paleta skandinavskih dirkačev z oznako Polestar je v teh dveh letih že lepo narasla, njen prvi produkt pa sta bila V60 in S60 Polestar. In prav zadnjega smo zapodili po slovenskih cestah.

Polestar, ki skrbi tudi za dirkaške programe švedske znamke, je za Volvo morda res precej sveža pridobitev (vsaj lastniško, sicer pa so prve serijske avtomobile s to oznako pri Volvu prodajali že leta 2014), a Švedi imajo tako z dirkanjem kot s hitrimi cestnimi modeli več kot dovolj izkušenj tudi sami.

Svoj dirkaški oddelek so ustanovili že leta 1959, prve zmage pa so si pridirkali v reliju – z modelom PV544, ki je slavil na reliju Safari. Da se je mogoče z Volvi, ne glede na letnik, še vedno zabavati v reliju, danes dokazuje kopica dirkačev v skandinavskih prvenstvih, kjer je mogoče videti vse: od starih modelov serije 200 (seveda s turbomotorji) do precej novejših (predvsem C30).

Še več prepoznavnosti kot reli je Volvu prineslo dirkanje na dirkališčih. Kdo se ne bi spomnil karavanskih 850-ic iz angleškega prvenstva BTCC (tudi s plišasto ovco na strehi), še pred tem pa Volva 240 Turbo, s katerim so zmagovali in postali skupni zmagovalci v evropskem touring prvenstvu leta 1985 – in istega leta tudi v DTM. Potem so prišla slavna devetdeseta leta in 850, ki je v civilni različici z oznako 850 T-5R (na trg je prišel leta 1990) zmogel takrat vrhunskih 243 ’konjev’. Do 100 kilometrov na uro je potreboval le 5,8 sekunde, pri razvoju motorja pa so sodelovali s Porschejem. Tisti, ki smo ga vozli, smo si ga (zaradi odličnega oprijema, a tudi zelo trdega podvozja) zapomnili za vedno.

Sredi 90. let prejšnjega tisočletja je bil prav Polestar moštvo, ki so mu pri Volvu predali večino svojih dirkaških projektov, najprej švedsko prvenstvo STCC (še z modelom 850), nato polagoma tudi vsa preostala. Skozi njihove roke so šli S40, prejšnji S60, C30 in nazadnje še sedanja generacija S60 – tako v Evropi kot v Avstraliji, kjer so s S60, pripravljenim za prvenstvo V8 Supercars, najprej odnesli nekaj zmag, nato pa se prav na hitro in brez oziranja na moštvo, ki je uporabljalo dirkalnike, lokalnega uvoznika in gledalce, poslovili.

In prav zadnja generacija dirkalnikov z oznako S60 (evropska različica, ki jo uporabljajo v prvenstvu STCC) je najbližja civilnemu S60 Polestar. Motor je namreč v obeh primerih v osnovi enak, dvolitrski turboštirivaljnik. Ta v civilnem S60 zmore zdravih 362 ’konjev’, predvsem pa obilico navora (tega je za 470 njutonmetrov) in športnega zvoka. Zadnji je ena od boljših strani avta, od brbotanja in pokljanja v nizkih vrtljajih do renčečega sikanja v višjih. Polestarjevi inženirji so zamenjali turbopolnilnik in mehanski kompresor (za več navora pri nizkih vrtljajih), dali nove ojnice in odmične gredi, dodali BorgWarnerjev sistem štirikolesnega pogona (ki pa je usmerjen bolj k lastnostim sprednjega pogona) ter osemstopenjsko avtomatiko.

Samodejni menjalnik sicer ni najbolj športne sorte, a je vseeno dovolj hiter in odločen, da ne zmoti, 4,7-sekundni pospešek do 100 kilometrov na uro pa je tudi posledica manjšanja mase: 44 kilogramov je prihranka, od tega 20 zadaj.

Seveda je tudi podvozje precej čvrstejše kot pri drugih S60 (ne pa pretrdo za vsakdanjo uporabo), nova je nastavitev električnega serva, nova so 20-palčna platišča, nove so večje, 371-milimetrske kolutne zavore in bolj zmogljive gume.

Takšen S60 je lahko izjemno hiter, a ostaja precej podkrmarjen – veliko bolj, kot bi si želeli in kot bi od takega avta pričakovali. Šele če je podlaga dovolj spolzka, voznik pa zelo odločen s plinom in volanom, je mogoče spodnesti tudi zadek – a vse skupaj ni tako tekoče in naravno, kot bi lahko bilo.

Toda po drugi strani: S60 Polestar ni ne dirkalnik ne huligan, s katerim bi drseli skozi ovinke in kurili gume, je pa zelo hiter in dovolj uživaški družinski športnik, ki lahko (še zlasti ko je oprijema pod kolesi manj) za sabo pusti marsikaterega športnika.

besedilo: Dušan Lukič · foto: Saša Kapetanovič in Volvo